Objavljeno pod: Osebno — Robi | torek, 10. avgust 2010 @ 8:19 |
Nad slovenskim zdravstvenim sistemom sem seže pritoževal. A se moram še enkrat.
Marca 2010 (leto je pomembno!) se mi je na podplatu leve noge naredila bradavica. In to na mestu, kjer povzroča največ preglavic – na peti. Nekaj časa sem okleval, a po tednu/dveh je zrasla do velikosti, ko me je začelo boleti, zato sem šel do osebne zdravnice po napotnico. Z napotnico mi je pod nos pomolila listek z dermatološkimi ambulantami po Ljubljani in me prepustila na milost in nemilost specialistov.
V naslednjih dneh sem preklicaril vse navedene ambulante. V eni sploh niso več naročali za leto 2010 (pazite to, marca!), v drugi in tretji so me prijazno obvestili, da bodo začeli ponovno naročati šele septembra, v četrti nimajo več koncesije (ker takrat še nisem obupal nad koncesionarji žal nisem vprašal za ceno), v peti se me niso oglasili (in to parkrat), v šesti se lahko naročiš samo osebno (čeprav so se javili na telefon, da so mi to povedali), naprej se niti ne spomnim več.
Po več neuspešnih poskusih sem se poskusil prijaviti v Klinični center na Dermatovenerološko kliniko, ker omogočajo, da pošlješ skenirano napotnico in ti datum sporočijo po mailu. Telefonsko naročanje, spet, ni možno. V roku enega tedna sem dobil odgovor in datum, ki me je šokiral: marec 2011, jaz pa že skoraj nisem več mogel hoditi…
V obupu sem poskušal tudi s spreji, ki jih kupiš v lekarni. Ko je že kazalo, da bi lahko pomagalo, je bradavica znova zrasla, hkrati pa se mi je pojavila še ena na desnem podplatu. Vse to se je vleklo do julija, ko res nisem več zdržal in sem se odločil, da si odstranitev plačam sam. Klical sem v Splošno bolnišnico Celje. Tokrat so mi celo ponudili datum – januar 2011. Do cene pa sploh nisva prišla, saj me je usmerila v zasebno ambulanto s koncesijo v Celju. Bolj iz radovednosti sem res poklical in bil, tokrat pozitivno, šokiran. Na vrsto sem prišel, ne bo nihče verjel, v štirih dneh. Na napotnico…
Če bi bile strani ZZZS vsaj malo uporabnikom prijazne, mi ne bi bilo potrebno zadnje 4 mesece šepati. Poleg tega me zdaj dodatno zaradi napačne drže podplata boli še gleženj. Upam, da se bolečina ne razvije naprej, ker si sploh ne upam pomisliti, kakšne so čakalne dobe pri ortopedih…
Objavljeno pod: Osebno — Robi | ponedeljek, 9. avgust 2010 @ 7:46 |
Nekoliko bolj redni bralci tega bloga so verjetno opazili, da število prispevkov na njem v zadnjem letu strmo pada. Vzrokov za to ne gre iskati v pomanjkanju dogodkov, ki bi si zapis zaslužili, ampak bolj v krizi identitete tega bloga. Potujeva manj, kot sva pred leti, prav tako pa nisva več pripravljena javno deliti stvari, ki se nama zdijo (preveč) osebne.
Zato sem že mesece razmišljal o tem, da bi blog zaprl in ga enostavno odstranil. Vsaka stvar ima namreč svoj začetek in konec in čeprav sem sam pri sebi vedel, da je konec tu, sem z odstranitvijo odlašal in odlašal. In odlašal…
In potem dobim v petek naslednji mail:
pošiljatelj: Miran
pošiljateljev IP: XX.XX.XXX.X
pošiljateljev hostname: xxx.amis.net
===================================================
Pozdravljen,
Berem te tvoje zapise o Ameriki, saj grem v kratkem tja. Se zahvaljuejem za ogromno informacij, napotkov, ter vsega koristnega.
Če se kdaj srčava v živo, najmanj eno pivo dobiš, prav tako tvoja prijateljica. Upam, da še je.
Imej se lepo in veliko uspehov,
Miran
===================================================
poslano iz http://robert.klinc.info | Petek, 06.08.2010 ob 21:53:06
Miran, hvala za tvoj mail. Prijateljica je še vedno moja. Čedalje bolj.
Upam, da boš ZDA doživel tako polno, kot sva ga midva. Ali pa še bolj. Pa srečno pot!
PS: Blog bo pa še malo ostal. Morda tudi motivacija najde pot nazaj.
Objavljeno pod: Osebno — Robi | četrtek, 24. junij 2010 @ 9:17 |
Že v začetku leta sem nekje zapisal, da bo 2010 leto sprememb. Velikih sprememb. Lagal bi, če bi rekel, da niso bile pričakovane…
Vedel sem, da bom letos končal, kar sem pred leti začel. In sem. Šolanje, namreč. V tem smislu sem dosegel ter precej presegel vsa pričakovanja in želje, ki sem jih imel, ko sem se daljnega leta 1998 odpravil na študij. Vesel sem. In notranje pomirjen. Hkrati pa čutim obvezo, da doseženo upravičim.
Trenutno imam v mislih predvsem to, da se v teh dneh po skoraj 12 letih selim iz Ljubljane. Če sem bil kakšno desetletje nazaj prepričan, da bo to srečen trenutek, mi je danes žal, saj mi je z leti prirasla k srcu. Priznam, pogrešal jo bom.
Dogaja se tudi s hišo. Danes že vem, da bo. Ne vem čisto točno kdaj, a vem, da bo letos. Vsaj papirologija. Končno!
In glede na to, da najboljše šele pride… Leto 2010 si bom zagotovo zapomnil!
V enem letu sva prevozila približno 20500 km in danes ugotavljam, da mi nakupa nikakor ni žal. Avto je idealen za najine trenutne potrebe – majhen (za ljubljansko gnečo), varčen (ob trenutnih cenah bencina tega ne gre zanemariti – povprečna poraba je okoli 6 litrov na 100 km), zanesljiv (no, upam, da so takšni vsi novi avti) in udoben.
Plusi:
poraba goriva
velikost za mestno gnečo
kvaliteta izdelave
prožnost in moč motorja (za 1.4 motor)
prostornost na zadnji klopi
velikost prtljažnika
preprostost zlaganja zadnje klopi
delovanje avtomatske klime
prostor za voznika
…
Ima pa tudi nekaj slabosti:
preglednost naprej – avto je spredaj tako kratek, da ga sploh ne vidiš
dolžina sedalnega dela sedežev – ampak jaz sem tako prevelik
pomanjkanje hrupa v kabini – ja, majhna slabost, ker se pri nižjih hitrostih dejansko sliši vsak šum – bolj za hec kot zares
prednji brisalci – pred voznikom pobrišejo dobro, pred sovoznikov zelo slabo, pol vidnega polja sploh ne obrišejo, saj so tako nameščeni
zadnji brisalci oziroma tekočina za brisanje – teče po šipi v curku, učinek je bolj slab oziroma ga skorajda ni
OK, slabosti iščem bolj zato, da avta ne bi samo hvalil. Edino, kar me moti, je to, da sva na bok dobila neko umazanijo, ki se nikakor ne da očistiti. Morda bi šlo dol s profesionalnim poliranjem, a tega še nisem poskusil, prav tako pa to ni povezano s kvaliteto samega avtomobila.
Skratka, zaenkrat sva z njim zelo zadovoljna. Upam, da bova tudi v prihodnje, saj ga nameravava obdržati še kar nekaj let.
Da je bil letošnji dopust po dolgem času pravi, sva že povedala. Res je bilo fino.
Pot do Hvara se je letos še skrajšala, saj so avtocesto podaljšali za nekaj kilometrov, tako da sva do Drvenika, kjer je eden od trajektov na Hvar (lahko bi šla že iz Reke ali pa malo nižje iz Splita), s postanki vred prispela v šestih urah. Na Hvaru je bil najin cilj kamp Vira prav pri mestu Hvar, ker je baje nadstandardni in zelo lep. Najprej prišla do Jelse, kjer so na kupu trije kampi – midva sva se ustavila v kampu Holiday in bila navdušena nad senco, pa tudi cena je bila ugodna, zato sva se utaborila kar tam.
Vreme je bilo prve dni zelo lepo, senca je prav prijala, a potem sva čez vikend doživela tudi burjo in dež. Ne bom razlagal, da sva šotor postavila na najbolj vetrovno mesto, in da sva potem dva dni in dve noči trepetala, če bo zdržal, a razgled iz šotora je bil fenomenalen.
Od tam naprej je bila pa sama uživancija… Kot rečeno sva bila po dolgem času na resnem dopustu (ker sva zadnja leta lazila po ZDA, Čilu, Irski, …, kjer si v bistvu ne odpočiješ), in zato sva si dala duška. Vse štiri od sebe, malo sva brala, malo sva se kopala. Par dni sva potrebovala, da sva prišla k sebi, potem je pa steklo in sva začela raziskovati otok. K sreči imava prijateljico, ki je na Hvaru skoraj domačinka in ki je dala dobre napotke, kam naj zavijeva. Prekrižarila sva večino otoka (od Jelse proti Hvaru).
Od vseh krajev je meni osebno bila daleč najbolj všeč Vrboska – to je res čudovito malo mesto.
Med Vrbosko in Starim gradom se razprostira polje, za katera omenjena prijateljica pravi, da so pod Unescovo zaščito. Reče se mu Vrbanjsko polje, naj pa bi šlo za rimski AGER, pod pravimi koti urejeno in razparcelirano polje iz rimskih časov.
Tudi Stari grad je zelo lep. Seveda pa nisva ostala samo na tej strani otoka. Sva šla tudi na drugo, skozi izjemno zanimiv tunel. Širok je ravno za en avto, promet skozenj pa so včasih uravnavali s pomočjo walkie-talkijev. Si sploh ne predstavljam, kako je bilo pred njimi… No, danes promet urejata semaforja z indukcijskimi zankami, vožnja skozenj pa je še vedno, hm, adrenalinska.
Druga stran je morda še za odtenek lepša. Kot naročeno so letos uredili izjemno lepo panoramsko (in makadamsko) cesto po južni strani otoka. Malo je, hm, vratolomna, a je vseeno vredno peljati po njej… Res lepo.
Šla sva seveda tudi do Hvara in splezala na trdnjavo.
Prevozila sva tudi staro cesto do Hvara… Pogled na Stari grad je čudovit, polja sivke tudi… So jo ravno pobirali…
Če potegneva črto, sva se imela res zelo zelo zelo lepo. Malo sva imela tudi sreče (turistov še ni bilo kaj dosti, vreme je bilo krasno, prostor v kampu tudi). Lepo je, če se ti uspe odklopiti (domačini vedo, kako to gre).
Še večerno-nočni utrinek.
Na Hvar bova še šla!
PS: Za večino slik sta kriva Nuša in najin novi Canon Powershot SX200IS.
