V 17 dneh sem na različna podjetja, agencije in organizacije naslovila 28 prošenj, prijav in ponudb (teh je bilo 54 %). V zadnjih dveh tednih sem prejela 11 odgovorov, od tega dva in pol negativna. Med negativne odgovore štejem obrazložitev “vašo ponudbo bomo shranili”, pol pa zato, ker nisem ustrezala razpisanemu mestu, a bi vseeno sodelovali z mano (to pomeni avtorske pogodbe, najraje pa napotnice). V zadnjih 10 dneh sem naredila pet testnih prevodov in opravila tri razgovore. Do danes sem prejela en dokončni odgovor - sodelovanje. Od osmih podjetij, ki so me prosila za testne prevode oz. me povabila na razgovore, sem jih šest našla sama, tri pa s pomočjo RSS-ja Zavoda RS za zaposlovanje.
Testni prevodi so bili zanimivi. Agenciji, ki mi je ponudila sodelovanje, sem poslala prevod, za katerega bi si mogoče dala oceno 5. (To me je spomnilo na čase izpitov, ko sem najboljše ocene dobivala za tiste izpite, za katere sem menila, da bodo polomija. In obratno.) Na štiri odgovore še čakam. Pri teh agencijah gre za “sodobno” obliko sodelovanja - vsi “zaposleni” so v resnici samostojni podjetniki (ali pa delajo na napotnice in druge pogodbe). Takšen način dela sem pred kratkim opazila tudi pri nekem celjskem frizerju, ko me je k branju pritegnilo precej dolgo besedilo na tabli pri vhodnih vratih. Če bi bilo delo zanimivo, zakaj pa ne.
Prav tako zanimivi so bili tudi razgovori. Večer pred prvim razgovorom sem prebirala nasvete na različnih (kolikor toliko kompetentnih) spletnih straneh. Seznami vprašanj, seznami priporočenih odgovorov, eno bolj zanimivo od drugega. Na koncu sem ugasnila računalnik in mirno zaspala. Na razgovoru seveda nisem naletela na nič od prebranega. V bistvu je bilo edino vprašanje, na katerega sem morala odgovoriti (pa še to v roku enega tedna), ali se vidim v tej službi. Drugi razgovor je bil podoben, a veliko prijetnejši, na tretjem pa sem končno doživela približek razgovora, o katerem lahko beremo na spletu. Približek zato, ker sem morala obnoviti svoj CV. Vsi so se sicer ustavili pri mojem stalnem bivališču, kar verjetno ni najbolje, najbolj osebno vprašanje pa je bilo, ali imam urejen stanovanjski problem (kar je sicer tudi v povezavi s stalnim bivališčem, ki resnično ni tako zelo oddaljeno od Ljubljane, kot se morda zdi).
Držimo pesti za testna prevoda, ki sem jih morala narediti na sedežih podjetij, ter za drugi in tretji razgovor. Sicer je pa tole fino - sploh nimam časa biti živčna zaradi poti. 
Off topic: Ne vem, če sem bila še kdaj tako vesela, ko avtobusa ni bilo od nikoder - med čakanjem sem uživala ob tonski vaji Massive Attack v Križankah. 
Me je prijelo, da bi kar šla po karte, pa sem med komentarji na temo o neki skodelici zasledila, da so razprodane. Fino bo. Aja, skodelice so pa drugače super zadevce in preverjeno povzročajo precej manj neprijetnosti kot bistveno bolj uveljavljene alternative. In ne, niso “bljak, nehigienske, čudne, nezdrave” in kar je še pametnih opazk.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 3 Comments »
Bilo je krajše, boljše in lepše od pričakovanega, pa vendar brez posebnih občutkov.
Pri dvopredmetnem študiju imaš najprej dva zagovora svojih diplomskih del. Pri prvem te prevevajo prav posebni občutki, ki pa kmalu minejo, saj veš, da si še vedno študent. Drugi ni nič posebnega, saj si vse že doživel.
Podelitev diplome pride na vrsto šele čez tri ali štiri mesece, ko si na vse skupaj že pozabil.
Obstajata dve možnosti: ali si že nekaj časa v delovnem razmerju in ti podelitev predstavlja zgolj neko formalnost (tako bi bilo pri meni) ali pa si brezposeln in te vsaka druga beseda slavnostnih govornikov spomni na to dejstvo in posledično na lastno nesposobnost.
Vse skupaj se potencira, če se nekaj tebi najbližjih oseb intenzivno ukvarja s svojimi doktorskimi disertacijami.
Pesimizem? Ne. Zgolj malo slabši dan, ki pa ga bo vsak čas odpihnil veter. Začel je pri rožah na balkonskih ograjah.
Ampak lučke, ki nam kažejo pot v svetlo prihodnost… te so bile pa lepe. 
Mimogrede, dekan je v svojem govoru dejal, da mu je predstavnik (morda celo rektor?) ene izmed največjih ameriških univerz povedal, da naj bi se ameriške univerze vračale k evropskemu duhu, ki so ga izgubile pred nekaj desetletji. Torej ne izobraževati samo za poklic, ampak tudi za svojo stroko oz. znanost.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 7 Comments »
Zdravo. Sem Robi in sem čuden.
Ne vem kako bi drugače pojasnil dejstvo, da sem na sobotno jutro ob šestih zjutraj že pokonci. Pravzaprav je stvar še precej hujša, sploh če povem, da sem ob 6:08 zjutraj že imel do konca sestavljen računalnik, ki sem ga na prafaktorje razstavil včeraj… Človek pač mora nekaj početi, saj je drugače res preveč dolgčas, od 5:30 zjutraj do vsaj približno človeške ure 8:00 pa se vleeče in vleeečeee.
Vse skupaj je že prav bizarno, saj paravzaprav kar vem, kdaj bom imel tovrstne probleme - poleti. Pozimi nameč spim uro dlje (do 6:30). Notranja ura pač ne pozna poletnega časa… Sicer pa ni to zame nič novega. Kdorkoli bi vprašal mojo mamo, bi mu povedala, da sem bil problematičen že od malega. Enostavno zjutraj ne spim. Pa ne, da si ne želim ali da se ne trudim, ampak ko se zbudim, ne morem več spati. Pika. Zato se niti ne trudim več. So pa po mojem veseli v službi, ker sem že par mesecev za svojo mizo pred sedmo zjutraj…
Pri vsem skupaj bi rekel samo to - hvala bogu, da lahko zvečer brez problemov zaspim. Ker če ne bi, bi bil bolj ali manj zombi…
DODATEK (ob 6:33): Ob tej nečloveški uri še KlikNLB ne deluje…
Posted in Osebno | 6 Comments »
Pogovor med bratoma, par minut nazaj.
(12:57:32) M: alo
(12:57:36) R: ja
(12:58:18) M: kot zanimivost
(12:58:18) M: sem dobil karte Tottenham-Bolton
(12:58:19) M: vsakmu povem, da naj bo favš
(12:58:29) R: ja in?
(12:59:18) M: favš bod
(12:59:38) R: ka pa ce nism?
In potem vse tiho je bilo…
DODATEK:
(13:05:11) M: nisi kolegialen
Posted in Osebno | 13 Comments »
Še kot študentka sem se prijavila na seminar o iskanju zaposlitve, ker sem domnevala, da bom v tem obdobju imela več kot preveč časa. Po diplomi sem se zaradi birokratskih zadev prijavila na Zavod, s čimer sem se obvezala izpolnjevati nekatere obveznosti. Tako sem prejšnji teden morala obiskati zaposlitveni sejem v Celju, prvi sestanek na Zavodu pa se je pokrival z datumom prej omenjenega seminarja. Ker se mi vsak dan bolj dozdeva, da štipenditor ne bo našel prostora zame, sem naredila načrt, kako se udeležiti obeh predavanj.
Informativno motivacijski seminar Zavoda za zaposlovanje
Najprej je bil na vrsti informativno motivacijski seminar Zavoda v moji upravni enoti. To, kar bi po navedbah na spletnih straneh Zavoda moralo trajati največ 90 + 145 minut, smo opravili v dobrih 60 minutah. Seznanili smo se z dejavnostjo Zavoda in dopolnili predizpolnjeni zaposlitveni načrt, na katerem je moja izobrazba navedena napačno. Ker za nazive tistih, ki smo končali dvopredmetne študijske programe, nimajo ustreznih šifer, nas vodijo kot osebe z dvema diplomama. V zaposlitvenem načrtu pa se žal izpiše le en naziv…
Del zaposlitvenega načrta je tudi to, da poveš, na kakšen način boš iskal zaposlitev. Spremljal oglase, se odzival na napotnice Zavoda, se prijavil v iskalnike na spletu, obiskoval CIPS in Zaposlitveni kotiček… CIPS-a v Šentjurju ni. No, je, ampak računalniki niso priklopljeni… Zaposlitveni kotiček pa obstaja samo v Ljubljani.
Izvedela sem še nekaj zanimivosti. Agencije, kot so Adecco in Manpower, imajo koncesijo države in so nekakšni zavodi za zaposlovanje. Hkrati pa na trgu nastopajo tudi kot delodajalci. Kot delodajalci lahko na Zavod sporočijo potrebo po delavcu in če te svetovalec napoti na razgovor, moraš/lahko postaneš njihov delavec, torej te lahko posojajo drugim podjetjem, ti pa lahko ostaneš brez določenih pravic. Mimogrede, pred kratkim sem opazila, da preko posrednikov zaposluje tudi Microsoft. Sicer pa je to verjetno bolje kot nič.
Če sem predavateljico pravilno razumela, te Zavod napoti na razgovor v drugo občino le, če od tam javijo, da so imeli premalo svojih kandidatov. Torej je vnos v mojo mapo, da bi sprejela delo tudi v Ljubljani, povsem odveč. V svoji občini oz. upravni enoti bi se najlaže zaposlila kot voznik viličarja ali oskrbovalka kokoši.
Kar 75 % zaposlitev se sklene mimo oglasov, torej na t.i. skritem trgu. Zato Zavod svetuje “načrtno iskanje preko prijateljev in znancev”. In tako pridemo do večernega predavanja. Vmes še preizkusimo kakovost avtomobilskih gum, ki jih je menda treba zamenjati. Kamikazi v petki sem se na mokri ljubljanski obvoznici uspela izogniti brez drsenja, tako da bodo še primerne za hitro bližajočo se pot. O tem pa malo pozneje.
Kako uspešno iskati zaposlitev
Ključna beseda predavanja je… mreženje. In seveda karierni profil. Povzetek: Družite se s sošolci, ohranjajte stike, prosite za kontakte, najmanj vsak mesec vsakemu pošljite en mail, da boste ostali v stiku. Če povzamem po svoje, gre za redefinicijo prijateljstva, ki ne pomeni več prijateljstva ampak koristi. Seveda so lahko koristi vzajemne, ampak… Predavatelj nas je prepričeval, da to ni nič nemoralnega. Tako se danes vse skupaj vrti. To je sicer res, ampak sama še vedno ne bi rada na tak način “izkoristila” prijateljstva. Mogoče bom spremenila mnenje, če/ko bom dlje časa brezposelna…
Druga stvar pa je, po domače povedano, prodajanje megle. Lepo je slišati, da pod delovne izkušnje ne spada le formalno delo, ki je zapisano v delovni knjižici. Ampak da imam zato, ker sem bila v osnovni šoli blagajnik, izkušnje s področja financ in računovodstva?! Ker sem npr. v srednji šoli pomagala zbirati ponudbe (kataloge) za maturantski izlet, imam organizacijske sposobnosti?! Zaenkrat bi temu rekla še laž. Ob tem sem se spomnila na Robijevo pripovedovanje o “sodelavcih” pri projektu na Stanfordu, ki so pravili, kaj vse znajo, v resnici pa temu niti ni bilo tako. Sama bi rekla, da nečesa še ne znam, bi se pa z veseljem naučila. Ampak to je menda preveč odkrito za današnji svet. Hm, po zgornji logiki imam izkušnje v prodaji, saj sem nekoč prodajala kruh pri sosedu. Pa bi pri nekem kadroviku to res šlo skozi?
Predavanje me je spomnilo na knjižico, ki sva jo z Robijem prinesla iz kariernega centra na Univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu. V njej so poleg navodil za pisanje življenjepisov in odgovarjanje na intervjujih navedeni tudi glagoli, ki jih je primerno uporabljati. Po pregledu knjižice bi lahko rekla, da gre pri vsem skupaj za prenos ameriškega načina zaposlovanja in iskanja delovnih mest v slovenski prostor. Veze in poznanstva oz. mreženje, pa trženje samega sebe.
Mimogrede, kaj je s to prodajo in trženjem? 50 % zaposlitev naj bi bilo povezanih s prodajo. Vsak bi moral vsaj enkrat delati v prodaji, saj s tem dobi neprecenljive izkušnje. Po možnosti še zastonj (ok, karikiram), saj je dovolj velika nagrada že to, da te nadrejeni spoznajo in ti morda ponudijo pravo zaposlitev. Izkoriščanje? Ne, izkušnje! Brezplačno delo v društvih in organizacijah se mi zdi povsem na mestu, ampak brezplačno delo v podjetju, ki s tabo služi? Zaenkrat se mi to zdi še nekoliko sporno, pa čeprav naj bi pridobivali izkušnje. Čez nekaj let, ko se bo takšen sistem pri nas povsem uveljavil, pa bo to nekaj povsem normalnega. Seveda je res, da prevajalec ne bo zastonj delal v nekem oddelku za trženje, ampak v neki prevajalski agenciji. To se mi že v tem trenutku zdi nekoliko bolj sprejemljivo in povsem razumljivo. Sicer se pa takšne stvari po pripovedovanju dogajajo že danes, pa čeprav brez vednosti delavca. O tem bi imela veliko povedati prijateljica…
Zaključek
Obe predavanji sta bili zanimivi, pa čeprav se je zdelo, da sta nekaj let narazen, na kar je opozarjal že sam prostor. Prvo je potekalo v stavbi, ki tako po videzu kot opremi spada v nek drug čas, drugo pa v prostorih Fakultete za upravo v Ljubljani, ki je odeta v steklo in kamen… Po prvem predavanju sem potrdila domnevo, da mi bo Zavod le stežka pomagal do službe in da se bom morala znajti sama. Kot nalašč je bilo drugo predavanje namenjeno prav aktivnemu iskanju zaposlitve. Strinjam se s tem, da bo treba najprej ugotoviti, kaj sploh želim in se poglobiti vase. Ostalo pa se mi zaenkrat zdi še nekoliko preveč oddaljeno od našega (vedno bolj se mi zdi, da bi morala uporabiti besedo “mojega”) kulturnega prostora in vrednot. Po drugi strani pa se vrednote spreminjajo s svetlobno hitrostjo, brez vsaj minimalnega prilagajanja pa hitro izgubiš rdečo nit. Skratka, na predavanjih sem dobila nekaj uporabnih podatkov, o ostalih pa še razmišljam in izdelujem mnenje.
Še vedno upam, da bo štipenditor našel prostor zame. Še boljša bi bila druga možnost, ampak… Konec koncev se mora moja sreča enkrat tudi končati. Takrat pa bom razmislila o prilagoditvi sistema vrednot in preimenovanju vez in poznanstev v mreženje. Nato pa prebrala CMU-jevo knjižico in včerajšnje zapiske. In se poskusila znebiti občutka, da mi je včeraj predaval “Smilijan Mori” in da vse skupaj spominja na “priročnike” tipa “Kurja juhica in Kako obogateti v enem dnevu”. Heh, tole se sliši tako, kot da bom drugim pomagala, da me prepričajo v svoje ideje, mi na nek način operejo možgane in mi posledično prodajo kakšen “priročnik”. Težka bo. Vsekakor pa bo to dober preizkus tega, kaj vse sem pripravljena narediti za zaposlitev. Najprej za ustrezno, potem primerno, na koncu pa vsakršno, če uporabim terminologijo Zavoda.
Vse je za nekaj dobro, tudi negotova prihodnost. Zdaj končno razumem ljudi, ki kupujejo razne “priročnike” za boljše življenje in verjamejo “motivatorjem”, ki me še vedno najprej spomnijo na prodajalce megle.
Naslov je bil spremenjen, ker je sprva deloval zavajajoče.
Posted in O vsem po malem, Osebno, Računalništvo, ZDA | 7 Comments »
