V enem letu sva prevozila približno 20500 km in danes ugotavljam, da mi nakupa nikakor ni žal. Avto je idealen za najine trenutne potrebe – majhen (za ljubljansko gnečo), varčen (ob trenutnih cenah bencina tega ne gre zanemariti – povprečna poraba je okoli 6 litrov na 100 km), zanesljiv (no, upam, da so takšni vsi novi avti) in udoben.
Plusi:
poraba goriva
velikost za mestno gnečo
kvaliteta izdelave
prožnost in moč motorja (za 1.4 motor)
prostornost na zadnji klopi
velikost prtljažnika
preprostost zlaganja zadnje klopi
delovanje avtomatske klime
prostor za voznika
…
Ima pa tudi nekaj slabosti:
preglednost naprej – avto je spredaj tako kratek, da ga sploh ne vidiš
dolžina sedalnega dela sedežev – ampak jaz sem tako prevelik
pomanjkanje hrupa v kabini – ja, majhna slabost, ker se pri nižjih hitrostih dejansko sliši vsak šum – bolj za hec kot zares
prednji brisalci – pred voznikom pobrišejo dobro, pred sovoznikov zelo slabo, pol vidnega polja sploh ne obrišejo, saj so tako nameščeni
zadnji brisalci oziroma tekočina za brisanje – teče po šipi v curku, učinek je bolj slab oziroma ga skorajda ni
OK, slabosti iščem bolj zato, da avta ne bi samo hvalil. Edino, kar me moti, je to, da sva na bok dobila neko umazanijo, ki se nikakor ne da očistiti. Morda bi šlo dol s profesionalnim poliranjem, a tega še nisem poskusil, prav tako pa to ni povezano s kvaliteto samega avtomobila.
Skratka, zaenkrat sva z njim zelo zadovoljna. Upam, da bova tudi v prihodnje, saj ga nameravava obdržati še kar nekaj let.
Objavljeno pod: Hrvaška, Osebno — Robi | sreda, 29. julij 2009 @ 13:05 |
Da je bil letošnji dopust po dolgem času pravi, sva že povedala. Res je bilo fino.
Pot do Hvara se je letos še skrajšala, saj so avtocesto podaljšali za nekaj kilometrov, tako da sva do Drvenika, kjer je eden od trajektov na Hvar (lahko bi šla že iz Reke ali pa malo nižje iz Splita), s postanki vred prispela v šestih urah. Na Hvaru je bil najin cilj kamp Vira prav pri mestu Hvar, ker je baje nadstandardni in zelo lep. Najprej prišla do Jelse, kjer so na kupu trije kampi – midva sva se ustavila v kampu Holiday in bila navdušena nad senco, pa tudi cena je bila ugodna, zato sva se utaborila kar tam.
Vreme je bilo prve dni zelo lepo, senca je prav prijala, a potem sva čez vikend doživela tudi burjo in dež. Ne bom razlagal, da sva šotor postavila na najbolj vetrovno mesto, in da sva potem dva dni in dve noči trepetala, če bo zdržal, a razgled iz šotora je bil fenomenalen.
Od tam naprej je bila pa sama uživancija… Kot rečeno sva bila po dolgem času na resnem dopustu (ker sva zadnja leta lazila po ZDA, Čilu, Irski, …, kjer si v bistvu ne odpočiješ), in zato sva si dala duška. Vse štiri od sebe, malo sva brala, malo sva se kopala. Par dni sva potrebovala, da sva prišla k sebi, potem je pa steklo in sva začela raziskovati otok. K sreči imava prijateljico, ki je na Hvaru skoraj domačinka in ki je dala dobre napotke, kam naj zavijeva. Prekrižarila sva večino otoka (od Jelse proti Hvaru).
Od vseh krajev je meni osebno bila daleč najbolj všeč Vrboska – to je res čudovito malo mesto.
Med Vrbosko in Starim gradom se razprostira polje, za katera omenjena prijateljica pravi, da so pod Unescovo zaščito. Reče se mu Vrbanjsko polje, naj pa bi šlo za rimski AGER, pod pravimi koti urejeno in razparcelirano polje iz rimskih časov.
Tudi Stari grad je zelo lep. Seveda pa nisva ostala samo na tej strani otoka. Sva šla tudi na drugo, skozi izjemno zanimiv tunel. Širok je ravno za en avto, promet skozenj pa so včasih uravnavali s pomočjo walkie-talkijev. Si sploh ne predstavljam, kako je bilo pred njimi… No, danes promet urejata semaforja z indukcijskimi zankami, vožnja skozenj pa je še vedno, hm, adrenalinska.
Druga stran je morda še za odtenek lepša. Kot naročeno so letos uredili izjemno lepo panoramsko (in makadamsko) cesto po južni strani otoka. Malo je, hm, vratolomna, a je vseeno vredno peljati po njej… Res lepo.
Šla sva seveda tudi do Hvara in splezala na trdnjavo.
Prevozila sva tudi staro cesto do Hvara… Pogled na Stari grad je čudovit, polja sivke tudi… So jo ravno pobirali…
Če potegneva črto, sva se imela res zelo zelo zelo lepo. Malo sva imela tudi sreče (turistov še ni bilo kaj dosti, vreme je bilo krasno, prostor v kampu tudi). Lepo je, če se ti uspe odklopiti (domačini vedo, kako to gre).
Še večerno-nočni utrinek.
Na Hvar bova še šla!
PS: Za večino slik sta kriva Nuša in najin novi Canon Powershot SX200IS.
Objavljeno pod: Osebno — Robi | ponedeljek, 27. julij 2009 @ 14:38 |
Prodaja se motorno kolo Suzuki SV 650 (točno to motorno kolo na sliki).
Podatki:
letnik: 2001
prva registracija: 2004
prevoženi km: 43900
vrsta motorja: štiritaktni
prostornina: 645 cm3
moč motorja: 52 kW
razmerje moč/masa: 0,275
Motor je registriran do 26.5.2010, ni ukraden in ni zastavljen (potrdilo), lastnica je “svakinja”, ki ga prodaja zato, ker je zanjo premočan.
Motor je brezhiben in srednje dobro ohranjen (bivši lastnik je z njim očitno padel, saj je na desni strani tanka nekaj manjših udrtin, a lak ni počil in ni moteče). Kupljen je bil lani. Ima nova homologirana vzvratna ogledala in sprednje smerokaze, letos pred sezono je bil servisiran. Za vse, kar se je dogajalo z motorjem od lanskega nakupa naprej, sam osebno jamčim.
Okvirna cena je 2000 €. Ogled je možen kadarkoli v popoldanskem času po predhodni najavi. Trenutno imam motor jaz v Ljubljani, drugače je ogled možen pri lastnici v okolici Celja.
Dodatne informacije dobite pri meni na GSM številki 041/240-050 (Robi) ali pa na email naslovu:
Objavljeno pod: Osebno — Robi | petek, 28. november 2008 @ 8:58 |
Včeraj sem na nekem nastopnem predavanju poslušal, da si je pred pričetkom resnega dela potrebno pripraviti delovno okolje. Glede na to, da sem trenutno pisarniški tajkun z največjo pisarno daleč naokoli (delim jo z ovijalko, ki jo neuspešno sušim že odkar sem ostal sam, luštnim zelenim grmičkom, baje gre za benjamina, neko drugo zeleno neidentificirano rastlino, tiskalnikom, Minolto (ki nikakor ni tiskalnik, ampak bolj približek), skenerjem, devetimi računalniki (ki čakajo na odpis), tremi računalniki (ki ne čakajo na odpis), prenosnikom in nedoločenim številom monitorjev, ki se skrivajo za vrati nenormalne količine omar), je za moje delovno okolje poskrbljeno in po začetnem šoku ob dejstvu, da sem ostal sam, sem se kar dobro ‘razkomotil’.
Vseeno pa se zgodijo tudi nepredvidene okoliščine, zaradi katerih bi kdo iz višjega nadstropja zmotno menil, da se nekoliko nižje preživljamo s čim drugim, kot delom na računalnik.
Tako se je kakšen teden nazaj ob naši stavbi kar naenkrat pojavilo gradbišče s tisto značilno oranžno ograjo in tremi delavci z dvema lopatama. Tako se lahko pohvalim, da imam poleg največje pisarne v stavbi tudi najboljši pogled na to novo gradbišče blizu centra Ljubljane.
Začelo se je z rezanjem v asfaltno oblogo, in to ravno takrat, ko sem lovil en rok za oddajo. O zbranosti takrat raje ne bi… Ampak smo preživeli. Spričo šoka, ki sem ga ob vseh decibelih takrat doživel, dokaznega materiala prvega koraka ni, sem pa dokumentiral vse naslednje.
Kaj kmalu se je namreč kakšne tri metre od okna pojavila ‘hruška’ z betonom za vlivanje temeljev:
Nedolgo za tem je Ljubljano prekril sneg:
In dobili smo novodobne koliščarje:
In potem je bil nekaj dni mir. Zimsko spanje in to.
In danes? Hja… Mraz ni ovira. Danes utrjujemo z žabo (lahko mi verjamete na besedo, da je v živo tole nekoliko bolj hrupno)!
Tako, da se vidi, da pri naši hiši nismo samo teoretiki!
Se pa sprašujem, glede na to, da sem skoraj na gradbišču – bi moral nositi čelado in zahtevati dodatek za nevarno delo?
Prejeljo je namreč akademik prof dr. Robert Blinc, priznani fizik, in sicer za življenjsko delo.
Pozornemu bralcu verjetno ni ušlo, da je med njegovim in mojim imenom in priimkom razlika samo v eni črki (Robert Blinc vs. Robert Klinc). Menite, da bi jih moral prositi, naj preverijo, če se niso morda zmotili?
Ah ja, tako blizu, pa tako daleč…
To je seveda šala. Gospodu Blincu iz vsega srca čestitam.
– bolj za hec kot zares
