Vedel sem, da bom letos končal, kar sem pred leti začel. In sem. Šolanje, namreč. V tem smislu sem dosegel ter precej presegel vsa pričakovanja in želje, ki sem jih imel, ko sem se daljnega leta 1998 odpravil na študij. Vesel sem. In notranje pomirjen. Hkrati pa čutim obvezo, da doseženo upravičim.

Trenutno imam v mislih predvsem to, da se v teh dneh po skoraj 12 letih selim iz Ljubljane. Če sem bil kakšno desetletje nazaj prepričan, da bo to srečen trenutek, mi je danes žal, saj mi je z leti prirasla k srcu. Priznam, pogrešal jo bom.

Dogaja se tudi s hišo. Danes že vem, da bo. Ne vem čisto točno kdaj, a vem, da bo letos. Vsaj papirologija. Končno!

In glede na to, da najboljše šele pride… Leto 2010 si bom zagotovo zapomnil!

V enem letu sva prevozila približno 20500 km in danes ugotavljam, da mi nakupa nikakor ni žal. Avto je idealen za najine trenutne potrebe – majhen (za ljubljansko gnečo), varčen (ob trenutnih cenah bencina tega ne gre zanemariti – povprečna poraba je okoli 6 litrov na 100 km), zanesljiv (no, upam, da so takšni vsi novi avti) in udoben.

Plusi:

• poraba goriva
• velikost za mestno gnečo
• kvaliteta izdelave
• prožnost in moč motorja (za 1.4 motor)
• prostornost na zadnji klopi
• velikost prtljažnika
• preprostost zlaganja zadnje klopi
• delovanje avtomatske klime
• prostor za voznika
• …

Ima pa tudi nekaj slabosti:

• preglednost naprej – avto je spredaj tako kratek, da ga sploh ne vidiš
• dolžina sedalnega dela sedežev – ampak jaz sem tako prevelik
• pomanjkanje hrupa v kabini – ja, majhna slabost, ker se pri nižjih hitrostih dejansko sliši vsak šum – bolj za hec kot zares
• prednji brisalci – pred voznikom pobrišejo dobro, pred sovoznikov zelo slabo, pol vidnega polja sploh ne obrišejo, saj so tako nameščeni
• zadnji brisalci oziroma tekočina za brisanje – teče po šipi v curku, učinek je bolj slab oziroma ga skorajda ni

OK, slabosti iščem bolj zato, da avta ne bi samo hvalil. Edino, kar me moti, je to, da sva na bok dobila neko umazanijo, ki se nikakor ne da očistiti. Morda bi šlo dol s profesionalnim poliranjem, a tega še nisem poskusil, prav tako pa to ni povezano s kvaliteto samega avtomobila.

Skratka, zaenkrat sva z njim zelo zadovoljna. Upam, da bova tudi v prihodnje, saj ga nameravava obdržati še kar nekaj let.

Pot do Hvara se je letos še skrajšala, saj so avtocesto podaljšali za nekaj kilometrov, tako da sva do Drvenika, kjer je eden od trajektov na Hvar (lahko bi šla že iz Reke ali pa malo nižje iz Splita), s postanki vred prispela v šestih urah. Na Hvaru je bil najin cilj kamp Vira prav pri mestu Hvar, ker je baje nadstandardni in zelo lep. Najprej prišla do Jelse, kjer so na kupu trije kampi – midva sva se ustavila v kampu Holiday in bila navdušena nad senco, pa tudi cena je bila ugodna, zato sva se utaborila kar tam.

Vreme je bilo prve dni zelo lepo, senca je prav prijala, a potem sva čez vikend doživela tudi burjo in dež. Ne bom razlagal, da sva šotor postavila na najbolj vetrovno mesto, in da sva potem dva dni in dve noči trepetala, če bo zdržal, a razgled iz šotora je bil fenomenalen.

Od tam naprej je bila pa sama uživancija… Kot rečeno sva bila po dolgem času na resnem dopustu (ker sva zadnja leta lazila po ZDA, Čilu, Irski, …, kjer si v bistvu ne odpočiješ), in zato sva si dala duška. Vse štiri od sebe, malo sva brala, malo sva se kopala. Par dni sva potrebovala, da sva prišla k sebi, potem je pa steklo in sva začela raziskovati otok. K sreči imava prijateljico, ki je na Hvaru skoraj domačinka in ki je dala dobre napotke, kam naj zavijeva. Prekrižarila sva večino otoka (od Jelse proti Hvaru).

Od vseh krajev je meni osebno bila daleč najbolj všeč Vrboska – to je res čudovito malo mesto.

Med Vrbosko in Starim gradom se razprostira polje, za katera omenjena prijateljica pravi, da so pod Unescovo zaščito. Reče se mu Vrbanjsko polje, naj pa bi šlo za rimski AGER, pod pravimi koti urejeno in razparcelirano polje iz rimskih časov.

Tudi Stari grad je zelo lep. Seveda pa nisva ostala samo na tej strani otoka. Sva šla tudi na drugo, skozi izjemno zanimiv tunel. Širok je ravno za en avto, promet skozenj pa so včasih uravnavali s pomočjo walkie-talkijev. Si sploh ne predstavljam, kako je bilo pred njimi… No, danes promet urejata semaforja z indukcijskimi zankami, vožnja skozenj pa je še vedno, hm, adrenalinska.

Druga stran je morda še za odtenek lepša. Kot naročeno so letos uredili izjemno lepo panoramsko (in makadamsko) cesto po južni strani otoka. Malo je, hm, vratolomna, a je vseeno vredno peljati po njej… Res lepo.

Šla sva seveda tudi do Hvara in splezala na trdnjavo.

Prevozila sva tudi staro cesto do Hvara… Pogled na Stari grad je čudovit, polja sivke tudi… So jo ravno pobirali…

Če potegneva črto, sva se imela res zelo zelo zelo lepo. Malo sva imela tudi sreče (turistov še ni bilo kaj dosti, vreme je bilo krasno, prostor v kampu tudi). Lepo je, če se ti uspe odklopiti (domačini vedo, kako to gre).

Še večerno-nočni utrinek.

Na Hvar bova še šla!

PS: Za večino slik sta kriva Nuša in najin novi Canon Powershot SX200IS.

Podatki:

• letnik: 2001
• prva registracija: 2004
• prevoženi km: 43900
• vrsta motorja: štiritaktni
• prostornina: 645 cm3
• moč motorja: 52 kW
• razmerje moč/masa: 0,275

Motor je registriran do 26.5.2010, ni ukraden in ni zastavljen (potrdilo), lastnica je “svakinja”, ki ga prodaja zato, ker je zanjo premočan.

Motor je brezhiben in srednje dobro ohranjen (bivši lastnik je z njim očitno padel, saj je na desni strani tanka nekaj manjših udrtin, a lak ni počil in ni moteče). Kupljen je bil lani. Ima nova homologirana vzvratna ogledala in sprednje smerokaze, letos pred sezono je bil servisiran. Za vse, kar se je dogajalo z motorjem od lanskega nakupa naprej, sam osebno jamčim.

Okvirna cena je 2000 €. Ogled je možen kadarkoli v popoldanskem času po predhodni najavi. Trenutno imam motor jaz v Ljubljani, drugače je ogled možen pri lastnici v okolici Celja.

Dodatne informacije dobite pri meni na GSM številki 041/240-050 (Robi) ali pa na email naslovu:

Povej naprej. Hvala.

Vseeno pa se zgodijo tudi nepredvidene okoliščine, zaradi katerih bi kdo iz višjega nadstropja zmotno menil, da se nekoliko nižje preživljamo s čim drugim, kot delom na računalnik.

Tako se je kakšen teden nazaj ob naši stavbi kar naenkrat pojavilo gradbišče s tisto značilno oranžno ograjo in tremi delavci z dvema lopatama. Tako se lahko pohvalim, da imam poleg največje pisarne v stavbi tudi najboljši pogled na to novo gradbišče blizu centra Ljubljane.

Začelo se je z rezanjem v asfaltno oblogo, in to ravno takrat, ko sem lovil en rok za oddajo. O zbranosti takrat raje ne bi… Ampak smo preživeli. Spričo šoka, ki sem ga ob vseh decibelih takrat doživel, dokaznega materiala prvega koraka ni, sem pa dokumentiral vse naslednje.

Kaj kmalu se je namreč kakšne tri metre od okna pojavila ‘hruška’ z betonom za vlivanje temeljev:

Nedolgo za tem je Ljubljano prekril sneg:

In dobili smo novodobne koliščarje:

In potem je bil nekaj dni mir. Zimsko spanje in to.

In danes? Hja… Mraz ni ovira. Danes utrjujemo z žabo (lahko mi verjamete na besedo, da je v živo tole nekoliko bolj hrupno)!

Tako, da se vidi, da pri naši hiši nismo samo teoretiki!

Se pa sprašujem, glede na to, da sem skoraj na gradbišču – bi moral nositi čelado in zahtevati dodatek za nevarno delo?