Predavanji o iskanju zaposlitve - znajti se na “skritem trgu”
Še kot študentka sem se prijavila na seminar o iskanju zaposlitve, ker sem domnevala, da bom v tem obdobju imela več kot preveč časa. Po diplomi sem se zaradi birokratskih zadev prijavila na Zavod, s čimer sem se obvezala izpolnjevati nekatere obveznosti. Tako sem prejšnji teden morala obiskati zaposlitveni sejem v Celju, prvi sestanek na Zavodu pa se je pokrival z datumom prej omenjenega seminarja. Ker se mi vsak dan bolj dozdeva, da štipenditor ne bo našel prostora zame, sem naredila načrt, kako se udeležiti obeh predavanj.
Informativno motivacijski seminar Zavoda za zaposlovanje
Najprej je bil na vrsti informativno motivacijski seminar Zavoda v moji upravni enoti. To, kar bi po navedbah na spletnih straneh Zavoda moralo trajati največ 90 + 145 minut, smo opravili v dobrih 60 minutah. Seznanili smo se z dejavnostjo Zavoda in dopolnili predizpolnjeni zaposlitveni načrt, na katerem je moja izobrazba navedena napačno. Ker za nazive tistih, ki smo končali dvopredmetne študijske programe, nimajo ustreznih šifer, nas vodijo kot osebe z dvema diplomama. V zaposlitvenem načrtu pa se žal izpiše le en naziv…
Del zaposlitvenega načrta je tudi to, da poveš, na kakšen način boš iskal zaposlitev. Spremljal oglase, se odzival na napotnice Zavoda, se prijavil v iskalnike na spletu, obiskoval CIPS in Zaposlitveni kotiček… CIPS-a v Šentjurju ni. No, je, ampak računalniki niso priklopljeni… Zaposlitveni kotiček pa obstaja samo v Ljubljani.
Izvedela sem še nekaj zanimivosti. Agencije, kot so Adecco in Manpower, imajo koncesijo države in so nekakšni zavodi za zaposlovanje. Hkrati pa na trgu nastopajo tudi kot delodajalci. Kot delodajalci lahko na Zavod sporočijo potrebo po delavcu in če te svetovalec napoti na razgovor, moraš/lahko postaneš njihov delavec, torej te lahko posojajo drugim podjetjem, ti pa lahko ostaneš brez določenih pravic. Mimogrede, pred kratkim sem opazila, da preko posrednikov zaposluje tudi Microsoft. Sicer pa je to verjetno bolje kot nič.
Če sem predavateljico pravilno razumela, te Zavod napoti na razgovor v drugo občino le, če od tam javijo, da so imeli premalo svojih kandidatov. Torej je vnos v mojo mapo, da bi sprejela delo tudi v Ljubljani, povsem odveč. V svoji občini oz. upravni enoti bi se najlaže zaposlila kot voznik viličarja ali oskrbovalka kokoši.
Kar 75 % zaposlitev se sklene mimo oglasov, torej na t.i. skritem trgu. Zato Zavod svetuje “načrtno iskanje preko prijateljev in znancev”. In tako pridemo do večernega predavanja. Vmes še preizkusimo kakovost avtomobilskih gum, ki jih je menda treba zamenjati. Kamikazi v petki sem se na mokri ljubljanski obvoznici uspela izogniti brez drsenja, tako da bodo še primerne za hitro bližajočo se pot. O tem pa malo pozneje. 
Kako uspešno iskati zaposlitev
Ključna beseda predavanja je… mreženje. 
In seveda karierni profil. Povzetek: Družite se s sošolci, ohranjajte stike, prosite za kontakte, najmanj vsak mesec vsakemu pošljite en mail, da boste ostali v stiku. Če povzamem po svoje, gre za redefinicijo prijateljstva, ki ne pomeni več prijateljstva ampak koristi. Seveda so lahko koristi vzajemne, ampak… Predavatelj nas je prepričeval, da to ni nič nemoralnega. Tako se danes vse skupaj vrti. To je sicer res, ampak sama še vedno ne bi rada na tak način “izkoristila” prijateljstva. Mogoče bom spremenila mnenje, če/ko bom dlje časa brezposelna…
Druga stvar pa je, po domače povedano, prodajanje megle. Lepo je slišati, da pod delovne izkušnje ne spada le formalno delo, ki je zapisano v delovni knjižici. Ampak da imam zato, ker sem bila v osnovni šoli blagajnik, izkušnje s področja financ in računovodstva?! Ker sem npr. v srednji šoli pomagala zbirati ponudbe (kataloge) za maturantski izlet, imam organizacijske sposobnosti?! Zaenkrat bi temu rekla še laž. Ob tem sem se spomnila na Robijevo pripovedovanje o “sodelavcih” pri projektu na Stanfordu, ki so pravili, kaj vse znajo, v resnici pa temu niti ni bilo tako. Sama bi rekla, da nečesa še ne znam, bi se pa z veseljem naučila. Ampak to je menda preveč odkrito za današnji svet. Hm, po zgornji logiki imam izkušnje v prodaji, saj sem nekoč prodajala kruh pri sosedu. Pa bi pri nekem kadroviku to res šlo skozi?
Predavanje me je spomnilo na knjižico, ki sva jo z Robijem prinesla iz kariernega centra na Univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu. V njej so poleg navodil za pisanje življenjepisov in odgovarjanje na intervjujih navedeni tudi glagoli, ki jih je primerno uporabljati. Po pregledu knjižice bi lahko rekla, da gre pri vsem skupaj za prenos ameriškega načina zaposlovanja in iskanja delovnih mest v slovenski prostor. Veze in poznanstva oz. mreženje, pa trženje samega sebe.
Mimogrede, kaj je s to prodajo in trženjem? 50 % zaposlitev naj bi bilo povezanih s prodajo. Vsak bi moral vsaj enkrat delati v prodaji, saj s tem dobi neprecenljive izkušnje. Po možnosti še zastonj (ok, karikiram), saj je dovolj velika nagrada že to, da te nadrejeni spoznajo in ti morda ponudijo pravo zaposlitev. Izkoriščanje? Ne, izkušnje! Brezplačno delo v društvih in organizacijah se mi zdi povsem na mestu, ampak brezplačno delo v podjetju, ki s tabo služi? Zaenkrat se mi to zdi še nekoliko sporno, pa čeprav naj bi pridobivali izkušnje. Čez nekaj let, ko se bo takšen sistem pri nas povsem uveljavil, pa bo to nekaj povsem normalnega. Seveda je res, da prevajalec ne bo zastonj delal v nekem oddelku za trženje, ampak v neki prevajalski agenciji. To se mi že v tem trenutku zdi nekoliko bolj sprejemljivo in povsem razumljivo. Sicer se pa takšne stvari po pripovedovanju dogajajo že danes, pa čeprav brez vednosti delavca. O tem bi imela veliko povedati prijateljica…
Zaključek
Obe predavanji sta bili zanimivi, pa čeprav se je zdelo, da sta nekaj let narazen, na kar je opozarjal že sam prostor. Prvo je potekalo v stavbi, ki tako po videzu kot opremi spada v nek drug čas, drugo pa v prostorih Fakultete za upravo v Ljubljani, ki je odeta v steklo in kamen… Po prvem predavanju sem potrdila domnevo, da mi bo Zavod le stežka pomagal do službe in da se bom morala znajti sama. Kot nalašč je bilo drugo predavanje namenjeno prav aktivnemu iskanju zaposlitve. Strinjam se s tem, da bo treba najprej ugotoviti, kaj sploh želim in se poglobiti vase. Ostalo pa se mi zaenkrat zdi še nekoliko preveč oddaljeno od našega (vedno bolj se mi zdi, da bi morala uporabiti besedo “mojega”) kulturnega prostora in vrednot. Po drugi strani pa se vrednote spreminjajo s svetlobno hitrostjo, brez vsaj minimalnega prilagajanja pa hitro izgubiš rdečo nit. Skratka, na predavanjih sem dobila nekaj uporabnih podatkov, o ostalih pa še razmišljam in izdelujem mnenje.
Še vedno upam, da bo štipenditor našel prostor zame. Še boljša bi bila druga možnost, ampak… Konec koncev se mora moja sreča enkrat tudi končati. Takrat pa bom razmislila o prilagoditvi sistema vrednot in preimenovanju vez in poznanstev v mreženje. Nato pa prebrala CMU-jevo knjižico in včerajšnje zapiske. In se poskusila znebiti občutka, da mi je včeraj predaval “Smilijan Mori” in da vse skupaj spominja na “priročnike” tipa “Kurja juhica in Kako obogateti v enem dnevu”. Heh, tole se sliši tako, kot da bom drugim pomagala, da me prepričajo v svoje ideje, mi na nek način operejo možgane in mi posledično prodajo kakšen “priročnik”. Težka bo. Vsekakor pa bo to dober preizkus tega, kaj vse sem pripravljena narediti za zaposlitev. Najprej za ustrezno, potem primerno, na koncu pa vsakršno, če uporabim terminologijo Zavoda.
Vse je za nekaj dobro, tudi negotova prihodnost. Zdaj končno razumem ljudi, ki kupujejo razne “priročnike” za boljše življenje in verjamejo “motivatorjem”, ki me še vedno najprej spomnijo na prodajalce megle.
Naslov je bil spremenjen, ker je sprva deloval zavajajoče.
