Osnutek tega zapisa je imel že brado. Žalostno je, da sem se nanj spomnil šele zdaj, ko se na Madeiri ubadajo s poplavami…
Kot sem že omenil v prejšnjem prispevku, sem bil nad Madeiro kar precej razočaran. Pravzaprav ne bi smel reči Madeiro, ampak Funchalom. Zato sem se odločil, da bom predzadnji dan svojega bivanja na Madeiri najel avto in pogledal, kako izgleda izven glavnega mesta.
Najem avtomobila na Madeiri ni problem, saj je izposojevalnic na vsakem vogalu dovolj. Sam sem se odločil za najmanjši avto, ki je bil na voljo (dobil sem Fiesto), izbral pa sem polno zavarovanje. Na internetu se da prebrati dosti podatkov o raznih prevarah z zavarovanjem in ob najemu ti je kmalu jasno, o čem je govora. Tako, denimo, je bil avto z osnovnim zavarovanjem 35€, s polnim pa 56€, a sem kljub temu izbral slednjega. Priporočam, saj v nasprotnem primeru vsaka praska ‘stane’ 300€…
Moja Fiesta za en dan
Prva postojanka dneva je bil Cabo Girao, klif, nekaj kilometrov oddaljen od Funchala. Do njega prideš po avtocesti in skozi neštete tunele (na Madeiri jih je res ogromno), nakar zapelješ na lokalne ceste in ko si že skoraj prepričan, da si se izgubil, si na cilju.
Vse turistične brošure pravijo, da je drugi najvišji klif v Evropi, a wikipedia pravi, da sta vsaj dva višja. No, pa naj bo tretji najvišji, kar ne spremeni dejstva, da je fenomenalno lep.
Cabo Girao
Iz klifa se odpre fenomenalen pogled na obalo in morje, skoraj 600 metrov navpično pod njim pa lahko vidimo morje in plažo. Ob lepem vremenu izjemno lepo, dostop je brezplačen in ogled res priporočam.
Cabo Girao - pogled proti Funchalu
Od tam sem se odpeljal preko otoka do mesta Porto Moniz. Pot me je vodila čez Paul de Serra, plato na vrhu otoka, kjer so se razmere iz sekunde v sekundo spreminjale.
Paul de Serra
Minuto po tem, ko sem naredil to sliko, me je ujela megla, tako gosta, da bi jo lahko z nožem rezal. Dodatna oteževalna okoliščina je bila ta, da sem vsakih nekaj kilometrov naletel na čredo krav. V megli ni dosti manjkalo, da bi eno zadel…
Do mesta se spusti strma in ovinkasta cesta, nad katero je priročno postajališče, kjer se je nujno potrebo ustaviti. Dobre fotografije zagotovljene. Mestece samo je idilično – lepo urejeno, a precej turistično. Sam se tam nisem mudil dolgo, le toliko, da sem se malo sprehodil do oceana. Sem pa v restavraciji v Porto Moniz jedel najboljše lignje z najboljšim česnovim kruhom do danes!
Lignji iz Porto Moniz
Od tam sem se po JZ delu otoka počasi vrnil do izhodišča, glavnega mesta Funchal, ob poti pa so me vseskozi spremljali mogočni klifi.
Klifi na Madeiri
Če potegnem črto, je Madeira fantastična dopustna destinacija. Upam, da se enkrat vrnem in si otok vsaj deloma ogledam tudi peš. Ker je tega vreden.
Skoraj tri mesece je že tega, kar sem obiskal Madeiro, tako da je skrajni čas, da povem kaj o potovanju.
Madeira leži v Atlantskem oceanu in je kljub temu, da je geografsko bližje Afriki kot Evropi, del Portugalske in je tako najbolj zahodni del Evrope. Njeno glavno mesto je Funchal, s svetom pa Madeiro povezuje eno najbolj zanimivih (in zahtevnih) letališč na svetu – Aeroportos de Madeira. Njegova posebnost je, da je del pristajalne steze na stebrih (med njimi pa poteka avtocesta). Zanimiv je tudi pristajalni manever, saj dejansko priletiš vzporedno s pristajalno stezo, potem pa pilot letalo polkrožno obrne in pristane. Žal sem pristal zvečer, tako da svojih slik nimam…
Pogled iz Funchala proti letališču (letališče je za klifom)
Najprej me je na Madeiri presenetilo to, da je obala zelo zelo strma in da skoraj ne prideš do vode. Če se želiš kopati, je potrebno plačati vstopnino na kopališčih, ki so kombinacija bazenov in dostopa do oceana. Povsem drugače, kot smo navajeni ‘doma’. Če dobro pomislim, pa je to kar smiselno, ker je obala povsem odprta (brez zavetja) in valovi neusmiljeno tolčejo ob obalo.
Funchal in 'naravna' kopališča
Madeira je drugače znana tudi po rožah, ki jih je res na vsakem vogalu dovolj (k temu dosti pripomore klima) in pa bananah, ki rastejo povsod in ki imajo drugačen okus, kot smo ga vajeni v Sloveniji.
Madeira in rože
Banane na Madeiri
V Funchalu se splača obiskati kabinsko žičnico in se odpeljati do vasi Monte, ki se nahaja približno 6 km iz mesta Funchal (precej strmo v hribu).
Kabinska žičnica do Monte
Nossa Senhora do Monte
Na vrhu priporočajo predvsem obisk tropskega vrta Monte, ki pa ga sam nisem obiskal. Se pa na vrhu splača odšteti tistih nekaj evrov za Carreiros do Monte, lesene sani, s katerimi te izučeni mojstri po navadni cesti popeljejo proti Funchalu.
Carreiros do Monte
Posnetek v HD je na YouTube. Vožnjo vsekakor priporočam. Predvsem je zavidanja vredna spretnost ‘voznikov’, saj navigirajo med običajnim prometom in med potjo zvozijo precej zapleten S ovinek.
Drugače se mi Funchal kot glavno mesto ni zdel nič posebnega in sem bil kar malo razočaran nad Madeiro. Vse dokler nisem najel avtomobila in šel po otoku…
Kako je videti evropska kulturna prestolnica nekaj mesecev pred tem, ko to dejansko postane, in kaj si ogledati v njej? Kot gradbišče in gradbišča. Madžari so natisnili celo poseben turistični zemljevid, na katerem so označena gradbišča ter le tiste znamenitosti, galerije in muzeji, ki zaradi del niso zaprti.
Gradbišče pred sinagogo
Ko sem pred nekaj meseci prvič slišala za Pécs, sem si najprej predstavljala manjše in zelo povprečno mesto. Predstava je bila napačna, saj ima to univerzitetno mesto kar trikrat več prebivalcev kot Celje, zaradi svoje zgodovine pa je vse prej kot povprečno mesto. Območju so najprej vladali Kelti in nato Rimljani, preden so ga osvojili Madžari, pa mu je vladal še Karel Veliki. Nato so prišli Turki, Hrvati, Marija Terezija, pa Srbi in tako naprej.
Gradbišče pri mošeji
Ker Pécs leži na pobočju hriba, so naplavine skozi stoletja brisale sledi različnih kultur in jih hkrati shranile. Predlani so tako s pomočjo sredstev EU za javnost odprli starokrščansko pokopališče, ki leži pod trgom, na katerem že več stoletij stoji katedrala s štirimi zvoniki. Na ogled so ostanki starokrščanskih mavzolejev, grobnic, sarkofagov in cerkve ter obzidja iz srednjega veka. Vse v več plasteh pod trgom.
Starokrščansko pokopališče pod trgom
Ostanki pokopališča (večinoma iz 4. stoletja)
Ker je bilo to območje urejeno šele leta 2007, je bilo tudi edino normalno dostopno in odprto za oglede. Do naslednje največje znamenitosti, mošeje na glavnem trgu, je bilo namreč mogoče priti le po gradbišču. Turki so gotsko cerkev spremenili v mošejo, po njihovem odhodu pa je ponovno postala cerkev, čeprav bi na prvi pogled mislili drugače, saj kupole niso porušili, na njej pa je ostal tudi polmesec. Pozneje so za njo postavili zvonik.
Gradbišče pred mošejo oz. cerkvijo
Po nekaj dneh sem dobila občutek, da je Pécs zelo prijazno mesto, v katerem je sodobno življenje podobno življenju v slovenskih mestih. Zgodaj popoldne so ulice polne mladine, ki hiti proti velikemu nakupovalnemu centru, v katerem so poslovalnice večinoma tudi nam znanih trgovskih verig. Po 18. uri so ulice praktično prazne (morda tudi zaradi počitnic na fakultetah), vendar ne dajejo neprijetnega občutka, tako da sem jih v dveh dneh nekajkrat prehodila in poiskala vse skrite ostanke turških savn oz. kopališč ter pečate, ki jih je na vodnjakih pustila tovarna porcelana Zsolnay.
Ena od dveh ograj, na kateri zaljubljenci priklepajo ključavnice
Pécs je od Celja oddaljen približno 280 (čez Hrvaško) ali 330 km, vožnja pa traja približno 4 ure in pol, saj v tem delu Madžarske še ni avtocest. Ceste so izjemno dobro označene (približno tako kot po ZDA), tako da za navigacijo zadostuje že osnovni cestni atlas. Priporočljivo pa je, da je čim novejši (z označenimi odseki cest, ki še niso zgrajene), ker Madžarska pospešeno gradi nove ceste. Navigacijske naprave tako pogosto kažejo, da voziš po travnikih. Mesto bi lahko bila zanimiva točka za dvodnevni izlet ob koncu tedna, in sicer predvsem poleti, saj so pozimi nekatere znamenitosti zaprte, vrtovi pa pripravljeni na zimo.
Da je bil letošnji dopust po dolgem času pravi, sva že povedala. Res je bilo fino.
Pot do Hvara se je letos še skrajšala, saj so avtocesto podaljšali za nekaj kilometrov, tako da sva do Drvenika, kjer je eden od trajektov na Hvar (lahko bi šla že iz Reke ali pa malo nižje iz Splita), s postanki vred prispela v šestih urah. Na Hvaru je bil najin cilj kamp Vira prav pri mestu Hvar, ker je baje nadstandardni in zelo lep. Najprej prišla do Jelse, kjer so na kupu trije kampi – midva sva se ustavila v kampu Holiday in bila navdušena nad senco, pa tudi cena je bila ugodna, zato sva se utaborila kar tam.
Vreme je bilo prve dni zelo lepo, senca je prav prijala, a potem sva čez vikend doživela tudi burjo in dež. Ne bom razlagal, da sva šotor postavila na najbolj vetrovno mesto, in da sva potem dva dni in dve noči trepetala, če bo zdržal, a razgled iz šotora je bil fenomenalen.
Od tam naprej je bila pa sama uživancija… Kot rečeno sva bila po dolgem času na resnem dopustu (ker sva zadnja leta lazila po ZDA, Čilu, Irski, …, kjer si v bistvu ne odpočiješ), in zato sva si dala duška. Vse štiri od sebe, malo sva brala, malo sva se kopala. Par dni sva potrebovala, da sva prišla k sebi, potem je pa steklo in sva začela raziskovati otok. K sreči imava prijateljico, ki je na Hvaru skoraj domačinka in ki je dala dobre napotke, kam naj zavijeva. Prekrižarila sva večino otoka (od Jelse proti Hvaru).
Od vseh krajev je meni osebno bila daleč najbolj všeč Vrboska – to je res čudovito malo mesto.
Med Vrbosko in Starim gradom se razprostira polje, za katera omenjena prijateljica pravi, da so pod Unescovo zaščito. Reče se mu Vrbanjsko polje, naj pa bi šlo za rimski AGER, pod pravimi koti urejeno in razparcelirano polje iz rimskih časov.
Tudi Stari grad je zelo lep. Seveda pa nisva ostala samo na tej strani otoka. Sva šla tudi na drugo, skozi izjemno zanimiv tunel. Širok je ravno za en avto, promet skozenj pa so včasih uravnavali s pomočjo walkie-talkijev. Si sploh ne predstavljam, kako je bilo pred njimi… No, danes promet urejata semaforja z indukcijskimi zankami, vožnja skozenj pa je še vedno, hm, adrenalinska.
Druga stran je morda še za odtenek lepša. Kot naročeno so letos uredili izjemno lepo panoramsko (in makadamsko) cesto po južni strani otoka. Malo je, hm, vratolomna, a je vseeno vredno peljati po njej… Res lepo.
Šla sva seveda tudi do Hvara in splezala na trdnjavo.
Prevozila sva tudi staro cesto do Hvara… Pogled na Stari grad je čudovit, polja sivke tudi… So jo ravno pobirali…
Če potegneva črto, sva se imela res zelo zelo zelo lepo. Malo sva imela tudi sreče (turistov še ni bilo kaj dosti, vreme je bilo krasno, prostor v kampu tudi). Lepo je, če se ti uspe odklopiti (domačini vedo, kako to gre).
Še večerno-nočni utrinek.
Na Hvar bova še šla!
PS: Za večino slik sta kriva Nuša in najin novi Canon Powershot SX200IS.
“Morja” ni brez ozkih kamnitih ulic. Zanimivost: zaradi vse pogostejših klim izgubljajo svoj namen in postajajo pravo nasprotje nekdanji funkcionalnosti. To je bilo najbolj opazno v Hvaru, kjer so v ulicah z najmodernejšimi trgovinami segrele kamen, ki je sicer dobro skrit pred soncem. Posebno pozornost si zasluži skoraj poenotena ulična razsvetljava v starih jedrih večjih obmorskih mest na Hvaru.
Ulice mest na Hvaru (Jelsa, Vrboska, Stari Grad, Hvar)
Na poti domov sva se ustavila v okolici Makarske, od koder smo se (nekateri že tretjič) z avtom povzpeli na Biokovo. Kadar je vidljivost normalna, se vidi daleč v notranjost in še dlje čez otoke. Tokrat vidljivosti praktično ni bilo, na samem vrhu pa so nam lasje začeli stati pokonci, tako da smo se hitro skrili v avto, odpravili nekaj sto metrov niže in zlezli na Vošac. Po poti v dolino je bilo mogoče opazovati več različic sončnega zahoda.
Na planoti
Mimogrede, vozniki si po vrnitvi v dolino zaslužijo posebno pohvalo, zlasti če so potnike peljali vse do oddajnika in se uspešno izogibali kravam, bikom, konjem in oslom, ki se najraje skrivajo za ovinki.
Sončni zahodi, kot jih je mogoče videti na Hvaru (slike 1 do 4) in Biokovem (Biokovu?) 1700 m nad Makarsko
