Iz San Pedra se do približno 100 km oddaljenih gejzirjev v Andih običajno odpravi med 4. in 5. uro zjutraj. Razlog je preprost: doživeti gejzirje tik pred sončnim vzhodom, ko je dviganje pare iz skrivnostno privlačnih lukenj najlepše vidno. Voda ima namreč približno 80 °C, zrak pa je ob najinem obisku imel -12 °C. Zaradi svoje temperature so gejzirji nevarni, čeprav tile nekoliko manj, ker niso visoki. Nevarnost predstavlja predvsem krhka kamninska podlaga okoli njih.
Do gejzirjev se vijejo kolone turističnih avtobusov in izposojenih vozil na štirikolesni pogon. Zdi se, da vozniki kar tekmujejo, kdo bo na cilj prišel prvi. Res je, da se tja odpravijo skoraj vsak dan in cesto zelo dobro poznajo, turisti pa smo bili na trenutke kar malo skeptični. Zlasti potem, ko je cesta postala le že malo bolj utrjena, a široka pot skozi puščavo.
Ko sem že pri avtobusih in kombijih: Ko mi kdo omeni avtobuse in Južno Ameriko skupaj, si zamislim avtobuse, ki se komaj še premikajo in so tako videti tudi od znotraj. V resnici pa smo se vozili z avtobusi, kot jih pri nas še nisem videla. Sedeži so udobnejši in prostora je več kot na letalu. Seveda je možno, da so takšni le turistični avtobusi, vendar sta tudi “sopotnika”, ki sta se iz Santiaga v San Pedro odpravila z redno avtobusno linijo, dejala, da je bil avtobus zelo udoben. Čeprav se je nekje sredi poti pokvaril…
V dobri uri in pol smo se z 2.400 m povzpeli na 4.200 m nadmorske višine. Wikipedia pravi, da gejzirji El Tatio niso najvišje ležeči gejzirji, čeprav vodiči vseskozi poudarjajo ta podatek. Kljub temu pa je višina ravno pravšnja, da nas, malo bolj občutljive, napade višinska bolezen. Pri meni je bila to vrtoglavica, zato sem gejzirje nekaj časa opazovala sede z avtobusa. To mi seveda ni bilo všeč, Robi pa ni želel, da bi omahnila v vrelo vodo, zato sva se spomnila, da bi morda pomagalo hitrejše dihanje skozi usta. Grlo je sicer skoraj zmrznilo, vrtelo pa se mi ni več, zato se je poskakovanje od luknje do luknje lahko nadaljevalo.
Tile gejzirji vode niso bruhali visoko, ampak so bolj brbotali. Vsake toliko časa se je kakšen opogumil in izbruhnil vodo nekaj metrov visoko. Vendar so bili kljub temu vznemirljivi… Ko stojiš na območju, polnem pare, vonja po žveplu, zanimivih barv in vroče vode, se ti zdi, da si prišel nekam v prazgodovino, ko o ljudeh ni bilo ne duha ne sluha in se je kuhalo nekaj velikega.
Po nekajurnem občudovanju narave in zajtrku, kuhanem v gejzirjih (segreto mleko), smo se odpravili nazaj proti San Pedru. Neprijeten občutek zaradi nadmorske višine je popustil že po nekaj metrih, nato pa se je začelo oprezanje za floro in favno, vulkanom, iz katerega se na petih mestih vali bel dim in rotenje voznika, naj vendar ustavi, da bomo lahko od blizu pogledali to in ono. A o tem naslednjič. Ne, slik še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Sposojeni fotoaparat je bilo treba seveda izkoristiti in trenutno prav paše objavljati slike, saj po osmih urah pisanja in razmišljanja o tem, kam naj postavim kateri odvisnik, kdo je “doer of the action” (kako je že to po slovensko?) in kam ga že moram postaviti, prav paše samo nekaj klikati in bolj malo pisati.
Za konec pa še video Lonely Planeta, ki lepo povzema doživeto v San Pedru in okolici. Vse je res, še najbolj pa tisto o masovnem turizmu.
Sredi puščave Atacama oz. približno 50 km južno od San Pedra se nahaja veliko območje z jezeri. Ob tem bi najprej pomislila na idilične oaze, vendar gre za vse prej kot to. Toda najprej je treba priti do njih…
Tako je od daleč videti nadzorni center projekta ALMA, ki sem ga omenila že v enem od prejšnjih prispevkov. Same antene se nahajajo na drugi strani prelaza.
Približno na sredi poti se nahaja druga poseljena oaza oz. mestece Toconao, v katerem so hiše za razliko od San Pedra zgrajene iz vulkanskega kamna.
Osrednji del mesta ponovno predstavlja bela cerkev, katere zvonik je samostojna stavba. Njegova posebnost so vrata iz kaktusovega lesa.
Po dobrih 30 minutah vožnje se pokrajina povsem spremeni. Pod čevlji cmoka voda, kljub kakšnim 30 kombijem in avtobusom turistov pa te obdaja neverjetna tišina.
Voda je slana, sol pa neprimerna za uživanje, saj vsebuje veliko litija.
Glavne zvezde so plamenci, ki jih sol ne moti. Žal se niso ujeli s sposojenim fotoaparatom, zato slike niso ostre. V resnici so plamenci precej oddaljeni od označenih poti. Če seštejemo to in neveščost fotografiranja, rezultat tako ali tako ne more biti drugačen.
Prihodnjič pa nekaj malega o gejzirjih. Malega zato, ker se zaradi višinske bolezni spomnim bolj malo od povedanega…
San Pedro je mestece oz. vas v oazi sredi puščave Atacama, ki so jo naseljevali že lovci in nabiralci. Ugodne podnebne razmere in sestava tal so omogočile, da je pokrajina danes raj za arheologe, San Pedro pa gosti najpomembnejši arheološki muzej v državi. Rdeča nit vseh obdobij od prazgodovine do leta 1492 so pripomočki za uživanje halucinogenih drog, ki se v več tisoč letih skorajda niso spremenili.
Danes je San Pedro de Atacama turistično mestece, tako da se na trenutke zdi, da je v njem več turistov kot domačinov. Glavna ulica je polna trgovinic s spominki in tradicionalnimi izdelki (volneni šali, kape, rokavice…), restavracij, turističnih agencij in ponudnikov dostopa do interneta. Središče obkrožajo veliki in majhni hoteli ter hostli, med katerimi je tudi Sonchek, ki ga vodi Slovenka Mojca.
Na glavnem trgu kraljuje snežno bela cerkev. 90 odstotkov Čilencev je katoliške vere, Cerkev pa šele v zadnjih letih počasi izgublja pomembno vlogo v družbenopolitičnem življenju.
Med najinim obiskom so domačini častili Marijo. Gre za podobno tradicijo kot pri nas, ko od župnije do župnije potuje kip ali slika Marije (npr. iz Fatime), župljani pa jo počastijo s posebno mašo. Tukaj je bil obred precej bolj vesel, saj so domačini plesali ob živi glasbi, vse skupaj pa so popestrili s skrbno pripravljenimi pirotehničnimi sredstvi, za uporabo katerih je bila pooblaščena ena oseba.
Za zidovi iz na soncu sušene opeke se skrivajo vrtovi gostiln in hostlov. Tudi za na prvi pogled precej neuglednimi vrati Sonchka se skriva pravi raj oz. pomanjšana oaza. Zvečer v gostilnah zakurijo odprte ognje, ki popestrijo vzdušje in imajo posebno nalogo – ogreti goste, saj se v zimskih večerih temperatura spusti pod ledišče. Mimogrede, v skoraj vseh gostilnah lahko naročiš sok iz najrazličnejšega sveže iztisnjenega sadja.
Na vse skupaj pa pazi 5.920 m visok vulkan Licancabur, ki razmejuje Čile in Bolivijo.
Tako sem videla San Pedro, pribežališče ostarelih hipijev in arheologv ter, konec koncev, danes povsem turistično mestece, čemur so se dobro prilagodili tudi domačini. Kaj pa jim je preostalo drugega…
V treh dneh prebivanja v oazi sredi puščave Atacama na nadmorski višini 2436 m so za nama trije nepozabni izleti. Tokrat sva si pustila biti razvajena in sva kupila paket – letalske vozovnice, nastanitev in izlete, kar se je izkazalo za dobro idejo, saj je potovanje tokrat prvič tudi dopust. Običajno sva se vrnila še bolj utrujena, kot sva odšla. Zdaj pa hiter pregled.
V petek popoldan smo si ogledali »Dolino mrtvih« in se sprehodili po »Lunini dolini« (spet pišem brez dostopa do interneta in ne morem preveriti pravih izrazov). Njeno izvirno ime, ki ga je dobila po svojem videzu, je »Marsova dolina«, a se je s prevodi izgubilo. Od tega dne bo v spominu ostalo pokanje kamnitih sten, ki je posledica ohlajanja ob sončnem zahodu (podobno pokanju ledu), in naporen sprehod po peščenih sipinah.
V soboto smo na poti do mesteca Toconao videli projekt Alma Project, ki ga med drugim financirajo Kanada, ZDA in EU. Gre za največji »teleskop« na svetu, ki bo raziskoval vesolje. V narekovajih zato, ker temelji na radijskih valovih in ne lečah (ni optični). Tale terminologija mi ni blizu… Izlet smo zaključili na »Lagunas Altiplanicas«, veliki slani planoti, na kateri so tudi slana jezera, ki gostijo flaminge.
Nedelja se je začela ob 4.30 zjutraj. Odpravili smo se do gejzirjev (El Tatio) na nadmorski višini pribl. 4400 m in tam pričakali sončni vzhod. Gejzirji so se smi zdeli skrivnostno privlačni že vse od kakšnega 6. ali 7. razreda OŠ, ko sem jih prvič videla na neki e-enciklopediji. In res so bili takšni. Vse dokler se name ni spravila višinska bolezen, ki ji je pomagal moj že od nekdaj nizek pritisk, ki je bil še umetno znižan. Pri meni se je pokazala kot vrtoglavica tiste stopnje, ko že vidiš temo in zvezde. Na srečo to ni bil nov pojav, tako da sem se še pravočasno odvlekla nazaj na avtobus. Po kakšni uri sem spet lahko samostojno stala, če sem le pospešeno dihala skozi usta, tako da sem v gejzirjih vseeno uživala.
Na poti nazaj smo občudovali bolj in manj aktivne vulkane, floro in favno ter vasico Machuca s 40 prebivalci (vodič je sicer govoril o šestih) na nadmorski višini 4015 m. Prebivalci »pasejo« lame in se preživljajo s prodajanjem ražnjičev iz njihovega mesa turistom.
Jutri je najin zadnji dan v puščavi in prvi brez izletov. Odpraviti sva (no, sem) se želela še na arheološki izlet, a jih za jutri ne organizirajo. Očitno niso tako popularni kot kopanje v naravnih termah, na primer. To možnost sva sicer imela tudi midva danes, a te voda kljub svojih 33 °C ne pritegne, če je zunaj -12 °C. Skratka, verjetno si bova ogledala najpomembnejši arheološki muzej v Čilu, nato pa pričakala »sopotnika iz Münchna«, ki sta se odločila, da pot v San Pedro premagata z 22+2-urno vožnjo z avtobusom (Santiago-Calama-San Pedro).
Že ko sva prihajala v Čile, sva se odločila, da bi rada videla tudi sever države (no, pa tudi jug in zahod, ampak nekje je potrebno potegniti črto). Odločila sva se za San Pedro de Atacama. Žal so rezervacije iz Slovenije skoraj nemogoče (če človek ne zna špansko), zato sva želela to opraviti v Santiagu, pa tudi tam ni šlo brez problemov. No, po vseh kolobocijah nama je le uspelo…
Potovanje se je za naju začelo v petek ob štirih zjutraj, saj sva morala ujeti letalo, ki je iz Santiaga odletelo proti Calami ob 6:10. Taksist je bil pripravljen ob dogovorjeni uri in naju ekspresno dostavil do letališča. To, da je vozil brez taksimetra, kljub temu, da je bil ‘uraden’ hotelski taksi, in da naju je oskubil za 48 dolarjev (realna cena bi naj bila okoli 30, prvič smo plačali 35, drugi so plačevali po 40), bomo gladko zanemarili… Letela sva z letalsko družbo LAN. Pričakoval sem katastrofo, dočakal pa eno najnovejših letal, držali so se urnika, pa tudi ostale zadeve so bile precej na nivoju, kljub temu, da je šlo za notranji let. Pohvalno.
Po prihodu na letališče v Calami naju je čakalo drugo presenečenje – ob izhodu je čakal človek s tablo, na kateri je bilo tudi moje ime, in ki naju je usmeril do prevoza za San Pedro. Organizacija je torej vredu. Pot z avtobusom je trajala uro in pol, ceste pa so… hm… zanimive. Ker gre za puščavo, ponekod sploh ni asfalta, ampak samo utrjena podlaga, ki pa je precej boljša kot kakšne slovenske makadamske ceste. Kljub temu mi je bilo že po prvih kilometrih jasno, zakaj je bilo v ponudbi rent-a-car podjetij na letališču več kot 90% vozil terenskih…
San Pedro pa je posebna zgodba. Asfalt boste iskali zaman, omejitev skozi naselje je 20 km/h predvsem zaradi prahu in peska, ki ga vozila dvigujejo, ulice so ozke in brez pločnikov, ponekod s polmetrskim jarkom ob robu, ki ločuje cesto od ‘pločnika’ in verjetno služi tudi za odvajanje vode ob dežju. Verjetno predvsem zato, ker je kraj znan po tem, da ima vsaj 330 sončnih dni in samo eno obilno deževje na leto. Posledično je zrak zelo zelo suh, kar se čuti predvsem na grlu in pa na koži. Naj omenim še to, da so noči tukaj zelo zelo mrzle (-7 °C), na soncu čez dan pa je kar precej toplo, zato upam, da se ne prehladiva…
Mesto živi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno malih ‘hosterij’, motelov, hotelov, hostlov in tujcev. Kot zanimivost naj omenim, da je v mestu tudi ‘slovenski’ hostel, imenovan Sonchek. Midva žal nisva tam, si ga pa imava namen ogledati v naslednjih dneh…
Sposojeni fotoaparat je bilo treba seveda izkoristiti in trenutno prav paše objavljati slike, saj po osmih urah pisanja in razmišljanja o tem, kam naj postavim kateri odvisnik, kdo je “doer of the action” (kako je že to po slovensko?) in kam ga že moram postaviti, prav paše samo nekaj klikati in bolj malo pisati. 
