Pot do Hvara se je letos še skrajšala, saj so avtocesto podaljšali za nekaj kilometrov, tako da sva do Drvenika, kjer je eden od trajektov na Hvar (lahko bi šla že iz Reke ali pa malo nižje iz Splita), s postanki vred prispela v šestih urah. Na Hvaru je bil najin cilj kamp Vira prav pri mestu Hvar, ker je baje nadstandardni in zelo lep. Najprej prišla do Jelse, kjer so na kupu trije kampi – midva sva se ustavila v kampu Holiday in bila navdušena nad senco, pa tudi cena je bila ugodna, zato sva se utaborila kar tam.

Vreme je bilo prve dni zelo lepo, senca je prav prijala, a potem sva čez vikend doživela tudi burjo in dež. Ne bom razlagal, da sva šotor postavila na najbolj vetrovno mesto, in da sva potem dva dni in dve noči trepetala, če bo zdržal, a razgled iz šotora je bil fenomenalen.

Od tam naprej je bila pa sama uživancija… Kot rečeno sva bila po dolgem času na resnem dopustu (ker sva zadnja leta lazila po ZDA, Čilu, Irski, …, kjer si v bistvu ne odpočiješ), in zato sva si dala duška. Vse štiri od sebe, malo sva brala, malo sva se kopala. Par dni sva potrebovala, da sva prišla k sebi, potem je pa steklo in sva začela raziskovati otok. K sreči imava prijateljico, ki je na Hvaru skoraj domačinka in ki je dala dobre napotke, kam naj zavijeva. Prekrižarila sva večino otoka (od Jelse proti Hvaru).

Od vseh krajev je meni osebno bila daleč najbolj všeč Vrboska – to je res čudovito malo mesto.

Med Vrbosko in Starim gradom se razprostira polje, za katera omenjena prijateljica pravi, da so pod Unescovo zaščito. Reče se mu Vrbanjsko polje, naj pa bi šlo za rimski AGER, pod pravimi koti urejeno in razparcelirano polje iz rimskih časov.

Tudi Stari grad je zelo lep. Seveda pa nisva ostala samo na tej strani otoka. Sva šla tudi na drugo, skozi izjemno zanimiv tunel. Širok je ravno za en avto, promet skozenj pa so včasih uravnavali s pomočjo walkie-talkijev. Si sploh ne predstavljam, kako je bilo pred njimi… No, danes promet urejata semaforja z indukcijskimi zankami, vožnja skozenj pa je še vedno, hm, adrenalinska.

Druga stran je morda še za odtenek lepša. Kot naročeno so letos uredili izjemno lepo panoramsko (in makadamsko) cesto po južni strani otoka. Malo je, hm, vratolomna, a je vseeno vredno peljati po njej… Res lepo.

Šla sva seveda tudi do Hvara in splezala na trdnjavo.

Prevozila sva tudi staro cesto do Hvara… Pogled na Stari grad je čudovit, polja sivke tudi… So jo ravno pobirali…

Če potegneva črto, sva se imela res zelo zelo zelo lepo. Malo sva imela tudi sreče (turistov še ni bilo kaj dosti, vreme je bilo krasno, prostor v kampu tudi). Lepo je, če se ti uspe odklopiti (domačini vedo, kako to gre).

Še večerno-nočni utrinek.

Na Hvar bova še šla!

PS: Za večino slik sta kriva Nuša in najin novi Canon Powershot SX200IS.

Ulice mest na Hvaru (Jelsa, Vrboska, Stari Grad, Hvar)

Na poti domov sva se ustavila v okolici Makarske, od koder smo se (nekateri že tretjič) z avtom povzpeli na Biokovo. Kadar je vidljivost normalna, se vidi daleč v notranjost in še dlje čez otoke. Tokrat vidljivosti praktično ni bilo, na samem vrhu pa so nam lasje začeli stati pokonci, tako da smo se hitro skrili v avto, odpravili nekaj sto metrov niže in zlezli na Vošac. Po poti v dolino je bilo mogoče opazovati več različic sončnega zahoda.

Na planoti

Mimogrede, vozniki si po vrnitvi v dolino zaslužijo posebno pohvalo, zlasti če so potnike peljali vse do oddajnika in se uspešno izogibali kravam, bikom, konjem in oslom, ki se najraje skrivajo za ovinki.

Sončni zahodi, kot jih je mogoče videti na Hvaru (slike 1 do 4) in Biokovem (Biokovu?) 1700 m nad Makarsko

Lepo je bilo.