Se mi zdi, da je po skoraj tednu dni, kar sva doma, že čas, da potegnem črto pod najino avanturo.
Bilo je zelo lepo, prijetno, nepozabno. Kljub temu, da se mi je zdelo, da Dublin ni tako zelo turistično mesto, nama je vseeno uspelo najti kar nekaj kotičkov, ki se jih splača obiskati. Eden najlepših in najbolj fascinantnih je zame Kilmainham Gaol, verjetno tudi (ali pa predvsem) zaradi odlične vodičke, ki je mimogrede ob ogledu predstavila še kup zgodovinskih podatkov in dejstev o Irski, ki jih vsaj sam prej nisem vedel. Priznati pa je potrebno tudi to, da že zapor sam po sebi vzbudi nek poseben občutek, še posebej stari del, kjer vsaka stena govori neko svojo zgodbo.
Neizbrisen pečat Dublinu (in verjetno celotni državi) daje Guiness. Njihov kompleks v Dublinu je neverjetno velik, če se ne motim, pa je kar nekaj družin odvisnih prav od uspešnosti te znamke, saj jim daje kruh. Meni osebno je od Guinessa najbolj všeč fudge. 
Podobno je z viskijem Jameson - kljub temu, da destilarne že leta ni več v Dublinu (kjer je bila ustanovljena) jo imajo še vedno za svojo, obisk njihove stare destilarne pa je ob obisku Dublina tudi skoraj obvezen. Če se slučajno kdaj tam dejansko znajdete, predlagam, da se ob obisku nujno javite kot prostovoljec za testiranje viskijev. Če boste izbrani, boste lahko preizkusili 5 različnih viskijev in boste tudi vedeli, zakaj prihaja do razlik. Da ne omenjam tega, da na koncu dobite potrdilo, da ste “original whiskey taster” (kot sem recimo jaz 
).
Kljub temu, da je Dublin vreden ogleda, pa mi bo najbolj v spominu ostala naša pot na jugozahodni del otoka. Klifi so fascinantni, ovčke dajejo podeželju poseben pečat, da (pre)ozkih cest in ustrežljivih šoferjev niti ne omenjam. Da smo imeli srečo z vremenom je pa samo pika na i.
Nenazadnje pa je potrebno omeniti še najina gostitelja, ki sta postala že prava Irca, o njuni gostoljubnosti pa ne gre izgubljati besed. Hvala za vse!
PS: Upam, da povabilo nazaj še velja.
Posted in Irska | 5 Comments »
Največje presenečenje, ki sem ga doživela na poti, je bilo prenočevanje v B&B-jih, ki bi jih po ceni in ponudbi lahko primerjala z moteli v ZDA, čeprav gre tu za nekakšen družinski posel, saj se sobe za goste nahajajo v povsem običajnih stanovanjskih hišah. Medtem ko je v ZDA prva stvar po prihodu v motel popis podatkov in plačilo s kreditno kartico (če je nimaš, še popis nekaj več podatkov in izročitev kavcije), te tukaj spustijo v lastno hišo kar tako “na lepe oči”. Dogovoriš se, kaj bi imel za zajtrk in greš v sobo. Od tebe nihče ne zahteva osebnih podatkov, registrske številke avtomobila ali kreditne kartice. Niti pologa. Vse skupaj se poravna po zajtrku oz. pred odhodom.
Mimogrede, cene za nočitev v JZ, Z delu se gibljejo od približno 30 EUR na osebo naprej, v ceno pa je vključen tudi precej bogat zajtrk. “Full Irish” zajtrk pomeni slanino, klobasice, njihove krvavice (black in white pudding), jajca po želji, kruh in pijačo. Moja izbira so bila umešana jajca in dimljen losos na kruhu, ki je narejen s sodo namesto kvasa. Poleg tega so na voljo še maslo z različnimi marmeladami, kosmiči, sadne solate…
Če smo že pri hrani - ko sem bila pred skoraj desetimi leti prvič v Angliji, kjer je hrana precej podobna, je bilo težko dobiti “naš” kruh. Danes to ni več problem. Zanimivo in zgovorno pa je, da lahko tak kruh in štručke najdemo (predvsem) pod imenom s pridevnikom “Polish”. Podobno je bilo v NYC…
V Dublinu je ob devetih zvečer še svetlo. Poleti se menda zares stemni šele okoli pol enajstih (po lokalnem času).
Registrske številke na avtomobilih so sestavljene iz letnika avtomobila, črke oz. črk, ki označujejo mesto, in še nekaj številk (npr. 06-D-12345).
Vrata v Dublinu so zelo barvita - najdemo vse od rdečih in modrih do zelenih, rumenih in vijoličnih. Takšna vrata so si zamislile ženske zato, da so moški po popivanju prišli spat v svojo posteljo in ne k sosedom. Večina takšnih vrat je namreč na večstanovanjskih oz. vrstnih hišah.
Slike niso najlepše zlepljene, ker sem se prvič igrala s Photoshopom in šele na koncu ugotovila, da bi lahko sproti združevala in ravnala posamezne plasti… Vem za drugič.
Posted in Irska | 3 Comments »
Sedem dni je minilo in potrebno se je bilo odpraviti na letalo. Po zagotovilih gostiteljice, ki naju je dostavila prav pred vhod letališča, tisti dan sploh ni močno pihalo, čeprav je vse govorilo proti temu. (Poskakovanja letal resnično ne maram.) Čez nekaj časa se je izkazalo, da domačini že vedo. (Vz)let je bil miren, pristanek pa glede na dolžino steze več kot soliden. V resnici ne vem, koliko ima pri tem steza, ampak na večjih letališčih imam vedno boljši občutek.
V tem tednu sva ponovno videla ogromno novih in zanimivih stvari, še enkrat več pa se je izkazalo, da lahko drugo državo oz. mesto doživiš popolnoma drugače, če živiš in potuješ s (skoraj) domačini. Tu ne gre toliko za to, da imaš manj skrbi in se ti z določenimi stvarmi ni potrebno ukvarjati, ampak za to, da dobiš vsaj majhen vpogled v tamkajšnje življenje in navade, ki sicer ostanejo skrite. Poleg tega pa s pomočjo gostiteljev in malo radovednosti izveš marsikaj zanimivega.
Slik je tudi tokrat nastalo kar nekaj, čeprav bi jih gotovo še več, če ne bi doma pozabila rezervne kartice in bi na pot po Irski vzela računalnik. Ampak potem se spet ne bi dokopala do konca, tako da je vsaka stvar za nekaj dobra.
Dublin: Finglas - ogromno naselje hiš in blokov, Liffey, katedrala sv. Patrika, the Spire, pub, vodni stolp, trgovine, park St. Stephen’s Green, Dublin Castle
Ob pogledu na te slike (in to je res samo izbor) mi verjetno ni potrebno razlagati, zakaj je na kartici takoj zmanjkalo prostora.
PS: Našo pot je opisala tudi polovica gostiteljskega para, brez katerega najverjetneje še nekaj časa ne bi doživela svoje sanjske dežele. Zdaj bom brez skrbi za nekaj let pozabila na Škotsko, Islandijo in Skandinavijo. Njen prispevek se nahaja tukaj.
Posted in Irska | 4 Comments »
Današnji dan je bil namenjen krožni vožnji po Dublinu. vozili so naju prav posebni vozniki avtobusov, ki so hkrati tudi vodiči. Prvega je bilo skoraj nemogoče razumeti, drugi je med posameznimi razlagami prepeval irske tradicionalne pesmi (in Beautiful Day), tretji pa je razdiral šale in pripovedoval zanimive zgodbice. Recimo takšne.
V Dublinu večina ljudi živi v lastnih stanovanjih. Večina je do njih prišla s tesnim sodelovanjem z “Bank of Ireland”.
Ali pa takšne.
V Dublinu imamo tri katedrale. Prva je Christ Church Cathedral, druga je St Patrick’s Cathedral, tretja pa Guiness Brewery.
[Guiness Brewery]
Glede na to, da sva si nekaj stvari že ogledala, je bil najin prvi postanek Guninness Storehouse. V nekaj urah sva se povzpela pet nadstropij visoko, kjer je prikazan postopek pridelave slavnega Guinnessa. Še najbolj zanimiv je bil prikaz zgodovine oglaševanja piva in pa razgled z zgornjega nadstropja, kjer lahko vstopnico zamenjaš za pinto guinnessa ali soka.
Naslednja postaja je bil nekdanji zapor Kilmainham Gaol, ki si ga najprej sploh nisva imela namena ogledati, a sva se kasneje na srečo odločila drugače. Lahko rečem, da je bila to ena najinih boljših odločitev, saj je bil voden ogled fenomenalen.
[Kilmainham Gaol - vzhodno krilo]
Gre za zelo star zapor, ki je v svoji zgodovini videl že marsikaj, njegova podoba pa je še danes strašljiva. Hkrati z ogledom sva izvedela še marsikaj o zgodovini Dublina in Irske. Gre namreč za eno najtemnejših in najbolj črnih lokacij v irski zgodovini in prav zato je dejstvo, da ga ne skrivajo, vredno občudovanja. Obisk priporočam vsakemu, ki se odpravi v Dublin - vodička in ogled sta bila fenomenalna.
Po zaporih sva še zadnjič skočila na najin Hop On, Hop Off avtobus, se še enkrat več nasmejala pojočemu šoferju/vodiču (ki sva ga zopet srečala) in dan končala na avtobusu proti začasnemu domu (kjer sva preživela eno hujših parminutnih neviht tukaj).
Posted in Irska | No Comments »
V petek popoldan smo se še pred gnečo na cestah odpravili iz Dublina proti JZ Irske. Predvidevam, da so se nam vsem po glavah podile bolj kot ne iste misli - ko bi le bila vremenska napoved napačna. Na koncu se je zgodilo, da smo doživeli “vreme iz vodičev”, saj nas je od sobotnega jutra in vse do vrnitve v Dublin spremljalo sonce, pa še vetra skoraj ni bilo. Tako smo skoraj povsem po suhem prevozili približno takšno pot (bližnjice in “daljšnice” so izvzete, “F” pa bi moral biti na robu polotoka):
View Larger Map
V petek smo si od zunaj ogledali Rock of Cashel, ki je bil že zaprt za obiske, v soboto pa doživljali vrhunec za vrhuncem. Sprehodili smo se po najbolj zahodni točki polotoka Dingle, zamenjali gumo v manj časa, kot ugotavljali, kaj tako smrdi po zažgani gumi (!), s trajektom prečkali največjo reko - Shannon in se odpravili proti Moherskim klifom, ki sta jih gostitelja sicer obiskala že petič. Dan smo zaključili z navduševanjem nad valovi, ki so tik pred sončnim zahodom butali ob visoke skale in zalivali nič hudega sluteče turiste, ki očitno niso gledali predse in opazili mokrih tal.
[Navdušenje nad valovi]
Danes smo se počasi odpeljali nazaj proti notranjosti in si najprej ogledali grad Dunguaire, nato pa še samostan Clonmacnoise iz 6. stoletja. Tukaj je nastalo tudi nekaj najlepših fotografij, saj stavbe in križi iz temnega kamna stojijo na živo zelenem travniku od modri reki Shannon, na katero je danes sijalo sonce. Fotografij zaradi tehničnih težav zaenkrat ne morem objaviti - bomo nadoknadili po prihodu domov.
Doživela sem Irsko, kot sem si jo vedno želela - zeleno podeželje, ovce, psi, Atlantik, pečine, razvaline, gradovi… Sicer pa bodo slike povedale vse.
Posted in Irska | No Comments »
