CN Tower

Včeraj smo obiskali Toronto, in kot je včeraj povedala Nuša, smo nekateri člani odprave zbrali pogum in se odpravili na vrh 553 metrov visokega stolpa, imenovanega CN Tower. To je pa… hm… adrenalinsko, vznemirljivo in na nek način kar zastrašujoče…

CN Tower (če se morda sprašujete, kaj pomeni CN - po dolgem tuhtanju sta med čakanjem na dvigalo najina sopotnika prebrala na steni - Canadian National Tower) je bil najprej načrtovan kot stolp za oddajanje za širše področje Toronta (blizu ni niti enega resnega hribčka), vendar so v zadnjem trenutku spremenili načrte in dodali opazovalne ploščadi. Hvala bogu. No, danes imajo bojda več kot 2 milijona obiskovalcev na leto…

Vse skupaj se začne z minuto dolgo vožnjo do prvega platoja, ki je na višini 346 metrov. Si predstavljate? Skoraj 350 metrov v 60 sekundah, pri čemer gledaš skozi steklena vrata dvigala…

In na razgledni ploščadi - prekrasen pogled na Toronto. Tudi z vremenom smo imeli srečo…

Ko smo prišli na prvi nivo, smo se odpravili še višje, na tako imenovani Sky Pod, ki se nahaja na višini 447 metrov… Seveda je to potrebno doplačati posebej, ampak se splača… No, če ne računam dolge vrste za dvigalo navzgor… Edino kar nam ni šlo na roko, je bila gneča - turistov je bilo enostavno preveč (čakali smo pol ure).

Iz Sky Poda smo se odpravili spet malo nižje, kjer se nahaj nivo, imenovan Glass Floor. Zakaj? Zato, ker lahko hodiš po steklenih tleh - vse, kar ti preprečuje padec 342 metrov nižje, je plast stekla… Občutek je… Ni me strah višine. Pa sem vseeno rabil več kot 5 minut, da sem se prepričal, da je varno… Več kot 5 minut…

Če povzamem - vsakomur, ki gre v Toronto, predlagam obisk CN Tower. Nuša ga žal ni obiskala, ker jo je strah višine in so ji obisk na informacijah odsvetovali, vendar pa sem prepričan, da bi lahko šla na prvi nivo. No, drugi nivo ni za tiste s slabim srcem, prav tako tistim, ki jih je strah višine, odsvetujem pogled skozi steklena tla… Drugače pa je to stvar, ki jo je potrebno videti (in doživeti).

Več podatkov o CN Tower najdete tukaj.

Posted in Kanada, ZDA | 3 Comments »

Toronto v enem dnevu

Od Niagarskih slapov do Toronta je približno ura in pol vožnje, če te sučajno ne izločijo na meji. To se nam je zgodilo naprej in nazaj, ker imata dva člana odprave delovna vizuma in sta morala poleg potnega lista obmejnim organom predložiti še nekaj ostalih papirjev. Pri tem smo lahko videli, kako so samozavestni policisti obravnavali skupino ljudi, po izgledu muslimanske vere, od katerih je le vodička dobro govorila angleško. Nekdo je na vprašanje, kako dolgo bodo tukaj, odgovoril, da samo danes, saj gredo naprej v Washington. Policistov odgovor: “I don’t CARE about staying in this city!! These are United States! …

Sicer pa je Toronto zelo prijetno mesto ob jezeru Ontario, Kanadčani pa prodajajo bistveno boljše spominke in se znajo pošaliti na svoj račun. Jutri v Kanadi praznujejo rojstni dan kraljice Viktorije (stara mama kraljice Elizabete), zato je že ves vikend v teh krajih povsem praznično. Mimogrede, kdaj točno je njen rojstni dan, ne vem, ker Kanadčani praznike prestavijo na ponedeljek.

O znamenitostih bo moral več povedati Robi, ki se je v eni minuti pogumno povzpel na CN Tower, visok nekaj čez 500 metrov. S slik sem videla, da so nebotičniki videti smešno majhni…

Približno ob enajstih zvečer smo se ustavili še na kanadski strani slapov, ki je precej podobna Las Vegasu, saj je ob slapovih veliko ogromnih hotelov in igralnic z lučkami. S te strani smo tudi videli, da je en slap v obliki podkve in je veliko večji, kot smo mislili. Mimogrede, slapovi so ponoči osvetljeni z raznimi barvami, kar niti ni izpadlo tako zelo slabo.

Videli smo veliko in še več, ampak tule je ura že 1:24… Lahko noč!

Posted in Kanada, ZDA | No Comments »