Tale je pa bolj za mojo dušo

Robijev PRIPIS: Mislim, da slike ne potrebujejo komentarja.

• V Amsterdamu (na Nizozemskem?) vsi kolesarijo. No, o tem čivkajo že vrabci, ampak vseeno nisem pričakoval, da je tam toliko koles. Praktično vsak steber ima nase priklenjeni vsaj dve kolesi (če ne več). Pri tem bi rad omenil, da so se temperature vseskozi gibale okoli ničle…
• Praktično vsak Nizozemec govori angleško. Po pravici povedano sem to pričakoval, nisem pa pričakoval, da govorijo tako dobro.
• Ljudje so zelo prijazni. Zelo. Ali pa sem samo jaz imel takšno srečo.
• V Amsterdamu (v centru) je zelo malo prometa. No, pa saj tudi ni prostora za avtomobile, ker so ulice zelo ozke in po večini enosmerne.
• V centru je polno gradbišč. Vse razkopavajo, vse prenavljajo…
• Nizozemci imajo zelo strme stopnice. Res strme.
• Novejša arhitektura v Amsterdamu je nekaj posebnega. Objekti so ‘nenormalno’ atraktivnih oblik. Zdi se, da si arhitekti (pa tudi investitorji, seveda) upajo (imajo jajca).
• Ljudje so tolerantni. Zagotovo precej bolj kot smo Slovenci. Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da je bilo poleg vrtca 10 oken s ‘prodajalkami ljubezni’, vse skupaj pa je bilo ob vhodu v cerkev. Pri nas pa še ene džamije ne moremo postaviti…
• Rdeča četrt ni nič posebnega. Če odštejem šok – vse se dogaja pred tvojimi očmi – (skoraj) slečene ženske, pogajanja za ceno, rdeče luči, zagrnjene zavese, …
• …

Ko sem gledal, kaj bi bilo za pogledati, se je vse zdelo tako daleč… Zato niti nisem vedel, kaj si lahko privoščim, kam lahko grem… Pa se je k sreči še enkrat več pokazalo, da so zemljevidi varljivi, in da so razdalje precej manjše, kot kaže na zemljevidu.

Odločil sem se, da bom šel pogledati Rembrandtovo hišo/muzej. Zakaj Rembrandta in ne van Gogha, niti ne vem dobro… Verjetno zaradi razdalje. Nimam pojma. Ni mi žal, da sem šel, žal mi pa je, da nisem šel v van Goghov muzej. No, pa lepo po vrsti.

Rembrandtova hiša ima (kot je tu, kot kaže, v navadi) stari (dejanska hiša) in novi del. V starem delu so rekonstruirali prostore, kot so izgledali v času Rembrandtovega življenja. Majhni prostori, značilne ozke in zelo strme stopnice, atelje, vse skupaj pa opremljeno z zbirko njegovih del in del njegovih učencev. Imel sem srečo, da sem prišel ravno na dan, ko so prestavljali tehniko, s katero je Rembrandt delal bakrene plošče in svoje grafike…
V novem delu imajo priložnostne razstave – trenutna nosi naslov Tour de France 1646. Tega leta sta dva mladca, Lambert Doomer (1624-1700) and Willem Schellinks (1627-1678), pri čemer je bil Doomer Rembrandtov učenec, potovala po Franciji. Kar je zanimivo je to, da je Schnellinks pisal natančen dnevnik, Doomer pa je risal, kar je videl. Nastala je izjemna kolekcija risb, ki so mi, priznam, zelo zelo všeč.
Vstopnina v muzej je za odrasle 10 €. Sam sem imel srečo in sem se pogodil za študentsko karto – prihranil sem 2.5 €.

Ko sme šel iz muzeja, sem se namenil poiskati mlin na veter. Moreš videti vsaj en mlin na veter, če si na Nizozemskem, a ne? No, in sem ga našel. Sicer je internetna stran strašila, kako daleč iz centra da je, poleg tega pa je celo padel izven mojega turističnega zemljevida, pa kaj – pot pod noge in gremo do njega.
Res je (bil) malo daleč (v dokaz bi priložil sliko svojega žulja), a sem ga našel. Takšen je.

[Photograph © Wayne Lorentz]

Nič posebnega, bi rekli. Pa vendar. Našel sem ga.

Od tam sem se odpravil še v en muzej, ki je bil nekoč skrita cerkev, a potem zaradi pomanjkanja časa nisem vstopil.

Mudilo se mi je zato, ker so gostitelji pripravili potovanje po kanalih z večerjo na ladjici. Pot do tja je bila presneto mrzla, atmosfera na ladjici prijetna, hrana je pa tako ali tako teknila, ker smo bili lačni. Škoda, da smo šli zvečer. Zanimivo je bilo predvsem to, da so pred nami dvigovali mostove… Videl pa nisem veliko, ker je bila tema, poleg tega pa so kanali precej ozki in vidiš le v zrak…

Dan se je zaključil skoraj ob polnoči, ko sem zmrznjen odhajal nazaj proti hotelu…

No, roko na srce sem porabil še 45 minut, da sem našel hotel… Dobra stran je, da sem ga zgrešil (in to dvakrat) za 10 metrov in da sem našel glavno prodajno ulico v starem delu Amsterdama (pa še razprodaje so – kljub temu ni nič poceni), slaba pa, da sem dobil žulj in prehodil vsaj 10krat več, kot bi bilo potrebno.

Hotel je super, sploh za ceno, ki jo bom/sem jo plačal (prvič se mi je zgodilo, da sem moral plačati vnaprej) in glede na ostalo ponudbo v tem delu mesta (zelo priročna stran za iskanje hotelov v Amsterdamu oziroma na Nizozemskem je http://www.hotels.nl/ – so pa ocene za cenovno sprejemljive hotele v okolici precej slabe). Sem pa v hotelu Singel (Singel kot predel mesta in ne kot ‘samski’!).

[Singel hotel Amsterdam]

Včeraj sem potem obiskal še hišo/muzej Ane Frank, dejansko hišo in prostore, kjer so živeli v letih, ko je pisala dnevnik. Zanimiva (in globoka) izkušnja, priporočam, če boste kdaj tukaj. Slaba stran je, da je ta špas precej drag – 7.5€ vas bo stal, popustov ni. Sem bil pa prav presenečen, ko sem med vsemi prevodi njene knjige zagledal tudi slovenskega… In to na precej vidnem mestu… Nekje v spominu imam, da so za to zaslužni ljudje iz nekega prijateljskega društva, ampak nimam pojma kdaj sem to slišal in kje, zato ne dam roke v ogenj.

Videl sem tudi Dam square in kraljevo palačo – pa ni nič posebnega. Vsaj zame ne.

Videl sem tudi zloglasne kabine v rdeči četrti… Zanimiva in do neke mere grozljiva izkušnja. No, bom o tem kdaj drugič.

OK, toliko zaenkrat. Sedaj se pa odpravljam v Rembrandtov muzej. Še prej bom pa vprašal, če je kje v bližini kak mlin na veter. Tisto bi rajši videl…

Tokrat grem v Amsterdam. Žal sem za to, da grem, izvedel dokaj pozno, zato bom letel iz Zagreba s Croatia Airlines (Adria Airways iz letališča Brnik, kako prikladno, ob ponedeljkih in torkih v Amsterdam ne leti).

Zaenkrat imam:

• kupljeno letalsko karto,
• rezerviran hotel (stanoval bom v območju blizu centralne postaje),
• ogromno dela…

Pester vikend se mi obeta…