Ko sem pred tedni urejal vse potrebno za pot v Helsinke, se mi je zdelo blazno čudno, da so bili skoraj vsi hoteli na želene datume zasedeni. Šele gostitelj na Finskem je razkril razlog, zakaj je temu tako – ravno danes, v sredo, 10.06.2009, poteka v Helsinkih kvalifikacijska tekma med Finsko in Rusijo. Da bo vse skupaj še bolj začinjeno, se imajo današnji nasprotniki približno tako radi kot Slovenci in Hrvati, nekaj zamer pa vlečejo še iz vseh preteklih vojn naprej. Če povem, da se oboji borijo za nastop na zaklučnem turnirju, sem povedal vse.
No, jaz sem na koncu sobo le dobil. Hotel ni ravno biser, a kljub temu ne najbolj poceni, zato nisem niti v sanjah pričakoval, da bom v njem videl toliko Rusov. Očitno je povsod drugod zmanjkalo prostora…
Na to, da se bliža tekma, so me najprej opozorili čedno opravljeni gostje na recepciji. Nisem snob, ampak šumečih trenirk v prejšnjih dneh v hotelu pač nisem bil vajen videvati.
Nadaljevalo se je, kajpak, danes pri zajtrku, ko je dobro razgreta množica šestih Rusov navsezgodaj žurirala med mizami. No, žuriralo jih je 5, ker je eden miže razmišljal med salamo na eni in kruhom na drugi strani. Ko so se končno spravili iz jedilnice, sta si natakarici vidno oddahnili…
Pravi naval je prišel popoldne, s skupino razposajenih in že precej utrujenih gostov.
Ker jih je pot očitno utrudila, se je eden odločil, da bo svoje trudne veke odpočil kar v recepciji. Dejansko je zaspal…
Pa saj jim nihče ni kaj dosti zameril, ker so prijetno nadležni, a neškodljivi. Vsaj jaz nisem videl nobenega incidenta.
Bolj kot se je tekma bližala, več je bilo navijačev. Zmaga navijač, ki je nosil majico: “DANGER! Russian tourist ahead.”
A me kljub temu ni bilo preveč strah. Le zakaj…
No, na tekmo žal nisem šel, ker je bila že zdavnaj razprodana, karte pa so se na črnem trgu prodajale za 150 in več EUR. V tem trenutku je tudi že končana. Na finsko žalost so jo dobili ruski nogometaši, ki so se s tem v svoji skupini nevarno približali vodilni Nemčiji in ohranili vse možnosti za naskok na prvo mesto v skupini.
Predolgo že odlašam z objavo najbolj zanimivega dogodka na Portugalskem. Pa bi bilo škoda, da ga ne bi opisal…
Kot sem že pisal, sem se junija mudil v Costa da Caparica, kraju z ogromno plažo v bližini Lizbone. Ljudi je bilo na plaži polno, vroče je bilo za znoret, vročina je popustila šele proti sedmi uri zvečer, ko sva se s kolegom s Finske odločila, da greva po napornem dnevu (in pred nogometno tekmo) do plaže, da namočiva noge in pojeva vsak svoj Subway sendvič. In sva šla. Voda je bila nenormalno mrzla, zato je kopanje tako ali tako odpadlo, poleg tega pa so se kmalu začeli po plaži voziti čudni traktorji, ki so sem ter tja vlekli čolne. Res, ne hecam se.
Kmalu nama je postalo jasno, da so to ribiči, ki so privlekli ribiški čoln, ga na enem koncu plaže dali v vodo, počakali 20 min, da je naredil krog (in to kar tam, kjer so se kopali ljudje), potegnili mrežo na suho (ljudje so bežali ven iz mrež – ne pretiravam) in začeli s prebiranjem rib. No, pa kaj bi govoril, slika/video pove več kot tisoč besed.
Zanimivo se nama je zdelo, da je bilo okoli ribičev vseskozi ogromno ljudi. Med njimi je bilo največ domačinov, na oko bi rekel da bolj iz nižjih slojev, ki so se prerivali za najboljši prostor, v rokah pa so stiskali kupe vrečk. Najprej nama bilo jasno zakaj, a je bil razlog kmalu znan.
Ribiči so namreč na kolenih prebirali ribe in jih metali v zaboje, manj kvalitetne ribe pa so puščali za sabo in dovolili, da so jih čakajoči pobirali. Zastonj, brez plačila. Ti so jih cele kupe zadovoljno metali v vrečke. Kot zanimivost naj povem, da so se strogo držali tega, da so lahko pobirali samo ribe, ki so jih ribiči puščali za sabo, in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi vzel katero od tistih bolj kvalitetnih. Da bi se pravil res držali, je skrbel traktorist, ki je hodil okoli in naključno preverjal, kaj ima kdo v vrečki. Ob kupu ljudi in kilogramih rib je opozoril samo dvakrat, enkrat otroka, ki je odnesel neko jeguljo, in enkrat mlajšo gospodično, ki je imela prevelike oči in v vrečko vrgla eno od bolj kvalitetnih rib, ki so jo spregledali. Prav impresivno!
Naj povem, da so tako ribarili vsak večer, in vsakič so ljudje odnašali polne vrečke. Naslednje jutro pa so se ljudje na istih plačah kopali, med ostanki rib in traktorskega olja.
Iz San Pedra se do približno 100 km oddaljenih gejzirjev v Andih običajno odpravi med 4. in 5. uro zjutraj. Razlog je preprost: doživeti gejzirje tik pred sončnim vzhodom, ko je dviganje pare iz skrivnostno privlačnih lukenj najlepše vidno. Voda ima namreč približno 80 °C, zrak pa je ob najinem obisku imel -12 °C. Zaradi svoje temperature so gejzirji nevarni, čeprav tile nekoliko manj, ker niso visoki. Nevarnost predstavlja predvsem krhka kamninska podlaga okoli njih.
Do gejzirjev se vijejo kolone turističnih avtobusov in izposojenih vozil na štirikolesni pogon. Zdi se, da vozniki kar tekmujejo, kdo bo na cilj prišel prvi. Res je, da se tja odpravijo skoraj vsak dan in cesto zelo dobro poznajo, turisti pa smo bili na trenutke kar malo skeptični. Zlasti potem, ko je cesta postala le že malo bolj utrjena, a široka pot skozi puščavo.
Ko sem že pri avtobusih in kombijih: Ko mi kdo omeni avtobuse in Južno Ameriko skupaj, si zamislim avtobuse, ki se komaj še premikajo in so tako videti tudi od znotraj. V resnici pa smo se vozili z avtobusi, kot jih pri nas še nisem videla. Sedeži so udobnejši in prostora je več kot na letalu. Seveda je možno, da so takšni le turistični avtobusi, vendar sta tudi “sopotnika”, ki sta se iz Santiaga v San Pedro odpravila z redno avtobusno linijo, dejala, da je bil avtobus zelo udoben. Čeprav se je nekje sredi poti pokvaril…
V dobri uri in pol smo se z 2.400 m povzpeli na 4.200 m nadmorske višine. Wikipedia pravi, da gejzirji El Tatio niso najvišje ležeči gejzirji, čeprav vodiči vseskozi poudarjajo ta podatek. Kljub temu pa je višina ravno pravšnja, da nas, malo bolj občutljive, napade višinska bolezen. Pri meni je bila to vrtoglavica, zato sem gejzirje nekaj časa opazovala sede z avtobusa. To mi seveda ni bilo všeč, Robi pa ni želel, da bi omahnila v vrelo vodo, zato sva se spomnila, da bi morda pomagalo hitrejše dihanje skozi usta. Grlo je sicer skoraj zmrznilo, vrtelo pa se mi ni več, zato se je poskakovanje od luknje do luknje lahko nadaljevalo.
Tile gejzirji vode niso bruhali visoko, ampak so bolj brbotali. Vsake toliko časa se je kakšen opogumil in izbruhnil vodo nekaj metrov visoko. Vendar so bili kljub temu vznemirljivi… Ko stojiš na območju, polnem pare, vonja po žveplu, zanimivih barv in vroče vode, se ti zdi, da si prišel nekam v prazgodovino, ko o ljudeh ni bilo ne duha ne sluha in se je kuhalo nekaj velikega.
Po nekajurnem občudovanju narave in zajtrku, kuhanem v gejzirjih (segreto mleko), smo se odpravili nazaj proti San Pedru. Neprijeten občutek zaradi nadmorske višine je popustil že po nekaj metrih, nato pa se je začelo oprezanje za floro in favno, vulkanom, iz katerega se na petih mestih vali bel dim in rotenje voznika, naj vendar ustavi, da bomo lahko od blizu pogledali to in ono. A o tem naslednjič. Ne, slik še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Sposojeni fotoaparat je bilo treba seveda izkoristiti in trenutno prav paše objavljati slike, saj po osmih urah pisanja in razmišljanja o tem, kam naj postavim kateri odvisnik, kdo je “doer of the action” (kako je že to po slovensko?) in kam ga že moram postaviti, prav paše samo nekaj klikati in bolj malo pisati.
Za konec pa še video Lonely Planeta, ki lepo povzema doživeto v San Pedru in okolici. Vse je res, še najbolj pa tisto o masovnem turizmu.
V petek sva se že četrti vikend zapored vozila po Avstriji. Ne, nobenih posebnih simpatij ne gojiva do te pokrajine, šlo je za povsem racionalne razloge. Prvič sva se po njej vračala z letališča, potem je bilo treba izkoristiti vinjeto in sva odšla na ogled razstavnih hiš v Gradcu, nato pa smo se odpravili na Grossglockner in na enem izmed avtov je spet ostala neizkoriščena vinjeta.
Logičen korak je bil obisk prijatelja na Dunaju, ki čisto preveč zavzeto raziskuje in je po najinem mnenju potreboval malo oddiha. Nüvi (tole ime mi je strašno všeč), ki je bil sposojen v kompletu z vinjeto in malenkost bolj zanesljivim avtom, naju je v dobrih treh urah pripeljal do fakultete/inštituta v centru Dunaja, kjer sva prebivala.
Izlet je bil bolj družabne narave, zato je za podroben ogled znamenitosti primanjkovalo časa. Vseeno pa ga je bilo dovolj za občudovanje gotskih cerkva, urejenih parkov, razkošnih palač, mestne hiše, parlamenta, opere, muzejev, trgov in skritih kotičkov, ki jih ne bi nikoli pričakoval. Center Dunaja bi laično opisala kot skupek čudovitih arhitektur različnih obdobij.
Sploh si ni težko predstavljati, kako se po njem sprehajajo ljudje iz različnih stoletij, k čemur pripomorejo številne konjske vprege, ki sicer prevažajo turiste. Težko ni niti videti, kako se v 19. stoletju pred palačami zbirajo gostje, povabljeni na ples. Dvorci te popeljejo v čas Habsburžanov, gotske katedrale pa v srednji vek…
V mestu te vseskozi zasleduje kultura. Pospeševalci prodaje, oblečeni v Mozarte, te vabijo na koncerte klasične glasbe, plakati na različne razstave (Nobody is Innocent, zbirka del Gustava Klimta) in v muzeje (Albertina), glasba iz zvočnikov pa na ogled posnetka baleta ali koncerta na prostem, na ogromnem platnu pred mestno hišo.
Vse to bo na vrsto prišlo kdaj drugič. V petek smo morali nadoknaditi nekaj mesecev (bolele so obrazne mišice), sobota je bila namenjena podrobnemu ogledu več deset od skupno sto vzorčnih hiš (bolele so noge), v nedeljo pa je bilo treba domov. V tretje sem si Dunaj sicer ogledala najbolj podrobno, a bo tja treba še kdaj.
Sredi puščave Atacama oz. približno 50 km južno od San Pedra se nahaja veliko območje z jezeri. Ob tem bi najprej pomislila na idilične oaze, vendar gre za vse prej kot to. Toda najprej je treba priti do njih…
Tako je od daleč videti nadzorni center projekta ALMA, ki sem ga omenila že v enem od prejšnjih prispevkov. Same antene se nahajajo na drugi strani prelaza.
Približno na sredi poti se nahaja druga poseljena oaza oz. mestece Toconao, v katerem so hiše za razliko od San Pedra zgrajene iz vulkanskega kamna.
Osrednji del mesta ponovno predstavlja bela cerkev, katere zvonik je samostojna stavba. Njegova posebnost so vrata iz kaktusovega lesa.
Po dobrih 30 minutah vožnje se pokrajina povsem spremeni. Pod čevlji cmoka voda, kljub kakšnim 30 kombijem in avtobusom turistov pa te obdaja neverjetna tišina.
Voda je slana, sol pa neprimerna za uživanje, saj vsebuje veliko litija.
Glavne zvezde so plamenci, ki jih sol ne moti. Žal se niso ujeli s sposojenim fotoaparatom, zato slike niso ostre. V resnici so plamenci precej oddaljeni od označenih poti. Če seštejemo to in neveščost fotografiranja, rezultat tako ali tako ne more biti drugačen.
Prihodnjič pa nekaj malega o gejzirjih. Malega zato, ker se zaradi višinske bolezni spomnim bolj malo od povedanega…
