Osnutek tega zapisa je imel že brado. Žalostno je, da sem se nanj spomnil šele zdaj, ko se na Madeiri ubadajo s poplavami…
Kot sem že omenil v prejšnjem prispevku, sem bil nad Madeiro kar precej razočaran. Pravzaprav ne bi smel reči Madeiro, ampak Funchalom. Zato sem se odločil, da bom predzadnji dan svojega bivanja na Madeiri najel avto in pogledal, kako izgleda izven glavnega mesta.
Najem avtomobila na Madeiri ni problem, saj je izposojevalnic na vsakem vogalu dovolj. Sam sem se odločil za najmanjši avto, ki je bil na voljo (dobil sem Fiesto), izbral pa sem polno zavarovanje. Na internetu se da prebrati dosti podatkov o raznih prevarah z zavarovanjem in ob najemu ti je kmalu jasno, o čem je govora. Tako, denimo, je bil avto z osnovnim zavarovanjem 35€, s polnim pa 56€, a sem kljub temu izbral slednjega. Priporočam, saj v nasprotnem primeru vsaka praska ‘stane’ 300€…
Moja Fiesta za en dan
Prva postojanka dneva je bil Cabo Girao, klif, nekaj kilometrov oddaljen od Funchala. Do njega prideš po avtocesti in skozi neštete tunele (na Madeiri jih je res ogromno), nakar zapelješ na lokalne ceste in ko si že skoraj prepričan, da si se izgubil, si na cilju.
Vse turistične brošure pravijo, da je drugi najvišji klif v Evropi, a wikipedia pravi, da sta vsaj dva višja. No, pa naj bo tretji najvišji, kar ne spremeni dejstva, da je fenomenalno lep.
Cabo Girao
Iz klifa se odpre fenomenalen pogled na obalo in morje, skoraj 600 metrov navpično pod njim pa lahko vidimo morje in plažo. Ob lepem vremenu izjemno lepo, dostop je brezplačen in ogled res priporočam.
Cabo Girao - pogled proti Funchalu
Od tam sem se odpeljal preko otoka do mesta Porto Moniz. Pot me je vodila čez Paul de Serra, plato na vrhu otoka, kjer so se razmere iz sekunde v sekundo spreminjale.
Paul de Serra
Minuto po tem, ko sem naredil to sliko, me je ujela megla, tako gosta, da bi jo lahko z nožem rezal. Dodatna oteževalna okoliščina je bila ta, da sem vsakih nekaj kilometrov naletel na čredo krav. V megli ni dosti manjkalo, da bi eno zadel…
Do mesta se spusti strma in ovinkasta cesta, nad katero je priročno postajališče, kjer se je nujno potrebo ustaviti. Dobre fotografije zagotovljene. Mestece samo je idilično – lepo urejeno, a precej turistično. Sam se tam nisem mudil dolgo, le toliko, da sem se malo sprehodil do oceana. Sem pa v restavraciji v Porto Moniz jedel najboljše lignje z najboljšim česnovim kruhom do danes!
Lignji iz Porto Moniz
Od tam sem se po JZ delu otoka počasi vrnil do izhodišča, glavnega mesta Funchal, ob poti pa so me vseskozi spremljali mogočni klifi.
Klifi na Madeiri
Če potegnem črto, je Madeira fantastična dopustna destinacija. Upam, da se enkrat vrnem in si otok vsaj deloma ogledam tudi peš. Ker je tega vreden.
Skoraj tri mesece je že tega, kar sem obiskal Madeiro, tako da je skrajni čas, da povem kaj o potovanju.
Madeira leži v Atlantskem oceanu in je kljub temu, da je geografsko bližje Afriki kot Evropi, del Portugalske in je tako najbolj zahodni del Evrope. Njeno glavno mesto je Funchal, s svetom pa Madeiro povezuje eno najbolj zanimivih (in zahtevnih) letališč na svetu – Aeroportos de Madeira. Njegova posebnost je, da je del pristajalne steze na stebrih (med njimi pa poteka avtocesta). Zanimiv je tudi pristajalni manever, saj dejansko priletiš vzporedno s pristajalno stezo, potem pa pilot letalo polkrožno obrne in pristane. Žal sem pristal zvečer, tako da svojih slik nimam…
Pogled iz Funchala proti letališču (letališče je za klifom)
Najprej me je na Madeiri presenetilo to, da je obala zelo zelo strma in da skoraj ne prideš do vode. Če se želiš kopati, je potrebno plačati vstopnino na kopališčih, ki so kombinacija bazenov in dostopa do oceana. Povsem drugače, kot smo navajeni ‘doma’. Če dobro pomislim, pa je to kar smiselno, ker je obala povsem odprta (brez zavetja) in valovi neusmiljeno tolčejo ob obalo.
Funchal in 'naravna' kopališča
Madeira je drugače znana tudi po rožah, ki jih je res na vsakem vogalu dovolj (k temu dosti pripomore klima) in pa bananah, ki rastejo povsod in ki imajo drugačen okus, kot smo ga vajeni v Sloveniji.
Madeira in rože
Banane na Madeiri
V Funchalu se splača obiskati kabinsko žičnico in se odpeljati do vasi Monte, ki se nahaja približno 6 km iz mesta Funchal (precej strmo v hribu).
Kabinska žičnica do Monte
Nossa Senhora do Monte
Na vrhu priporočajo predvsem obisk tropskega vrta Monte, ki pa ga sam nisem obiskal. Se pa na vrhu splača odšteti tistih nekaj evrov za Carreiros do Monte, lesene sani, s katerimi te izučeni mojstri po navadni cesti popeljejo proti Funchalu.
Carreiros do Monte
Posnetek v HD je na YouTube. Vožnjo vsekakor priporočam. Predvsem je zavidanja vredna spretnost ‘voznikov’, saj navigirajo med običajnim prometom in med potjo zvozijo precej zapleten S ovinek.
Drugače se mi Funchal kot glavno mesto ni zdel nič posebnega in sem bil kar malo razočaran nad Madeiro. Vse dokler nisem najel avtomobila in šel po otoku…
Predolgo že odlašam z objavo najbolj zanimivega dogodka na Portugalskem. Pa bi bilo škoda, da ga ne bi opisal…
Kot sem že pisal, sem se junija mudil v Costa da Caparica, kraju z ogromno plažo v bližini Lizbone. Ljudi je bilo na plaži polno, vroče je bilo za znoret, vročina je popustila šele proti sedmi uri zvečer, ko sva se s kolegom s Finske odločila, da greva po napornem dnevu (in pred nogometno tekmo) do plaže, da namočiva noge in pojeva vsak svoj Subway sendvič. In sva šla. Voda je bila nenormalno mrzla, zato je kopanje tako ali tako odpadlo, poleg tega pa so se kmalu začeli po plaži voziti čudni traktorji, ki so sem ter tja vlekli čolne. Res, ne hecam se.
Kmalu nama je postalo jasno, da so to ribiči, ki so privlekli ribiški čoln, ga na enem koncu plaže dali v vodo, počakali 20 min, da je naredil krog (in to kar tam, kjer so se kopali ljudje), potegnili mrežo na suho (ljudje so bežali ven iz mrež – ne pretiravam) in začeli s prebiranjem rib. No, pa kaj bi govoril, slika/video pove več kot tisoč besed.
Zanimivo se nama je zdelo, da je bilo okoli ribičev vseskozi ogromno ljudi. Med njimi je bilo največ domačinov, na oko bi rekel da bolj iz nižjih slojev, ki so se prerivali za najboljši prostor, v rokah pa so stiskali kupe vrečk. Najprej nama bilo jasno zakaj, a je bil razlog kmalu znan.
Ribiči so namreč na kolenih prebirali ribe in jih metali v zaboje, manj kvalitetne ribe pa so puščali za sabo in dovolili, da so jih čakajoči pobirali. Zastonj, brez plačila. Ti so jih cele kupe zadovoljno metali v vrečke. Kot zanimivost naj povem, da so se strogo držali tega, da so lahko pobirali samo ribe, ki so jih ribiči puščali za sabo, in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi vzel katero od tistih bolj kvalitetnih. Da bi se pravil res držali, je skrbel traktorist, ki je hodil okoli in naključno preverjal, kaj ima kdo v vrečki. Ob kupu ljudi in kilogramih rib je opozoril samo dvakrat, enkrat otroka, ki je odnesel neko jeguljo, in enkrat mlajšo gospodično, ki je imela prevelike oči in v vrečko vrgla eno od bolj kvalitetnih rib, ki so jo spregledali. Prav impresivno!
Naj povem, da so tako ribarili vsak večer, in vsakič so ljudje odnašali polne vrečke. Naslednje jutro pa so se ljudje na istih plačah kopali, med ostanki rib in traktorskega olja.
Že kar nekaj dni sem doma (opisal pa sem samo pot), zato je skrajni čas, da strnem vtise.
Costa da Caparica je bila včasih ribiška vasica (o njihovih današnjih tehnikah ribolova bom kakšno rekel v enem naslednjih prispevkov), danes pa je (po mojem videnju) nekje na začetku pretvorbe v turistično mesto, do tja pa jim manjka še marsikaj (med drugim tudi boljša povezava z javnim prevozom). Imajo eno samo glavno turistično ulico, nekaj hotelov, niti ene konkretne trgovine, imajo pa kilometre peščene plaže, kjer se (predvsem čez vikend) hladijo (voda je res mrzla) pregreti Lizbončani. Meni osebno peščene plaže niso preveč všeč. Mi je pa postalo jasno, zakaj so Brazilci tako dobri nogometaši (ker ni na plaži kaj početi, igrajo nogomet ).
[Costa da Caparica - pogled na plaže s hotelske terase]
Tako, da oko, se mi je tisti del Coste, kjer sem bil jaz, zdel kot kakšen Gajac na Pagu, betonska (polprazna) džungla z veliko (polpraznimi) apartmaji, ki so že videli boljše čase. Negativno sem bil presenečen tudi nad velikim številom potepuških psov. V glavnem – Costa da Caparica ni nič posebnega, ima samo plažo, zaradi katere pa se obisk (spet, po mojem mnenju) ne splača.
[stolp in most Vasco da Gama]
O Lizboni imam pa nekam mešane občutke… Mesto kot tako se mi ne zdi prav nič posebnega, na spomenike pa nikoli nisem padal. Kar sem si zapomnil:
Ponte 25 de Abril mi je, kot gradbeniku, seveda ostal v lepem spominu. Zanimivo je, da je sumljivo podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, bojda pa podobnost ni naključna, saj naj bi oba gradilo isto podjetje. Je pa pri tem lizbonskem mostu zanimivo to, da imajo z njim ogromno problemov, saj je voziščna konstrukcija v večji meri sestavljena iz jeklenih rešetk, zato avtomobili povzročajo ogromno hrupa, kar zelo moti prebivalce na drugi (južni) strani reke Tejo (Portugalci tej reki rečejo Rio Tejo, v angleščini je Tagus river, kako je pa v slovenščini?) v mestu Almada, ki je nekakšno spalno naselje Lizbone. Voziščne konstrukcije pa ne morejo zamenjati, saj mora biti prepustna zaradi vetrov, ki tam pihajo.
Ponte Vasco da Gama je še eden most, ki mi je ostal v spominu. Je najdaljši most v Evropi, na enem delu visi na kablih. Deluje zelo impresivno, ko se vije čez zaliv…
Zanimiv mi je bil tudi stolp Vasco da Gama, le streljaj stran od prej omenjenega mostu. Predvsem je zanimiva njegova zgodba. Zgradili so ga za potrebe svetovne razstave leta 1998, ga zaprli za javnost leta 2004, ga skušali oddati v poslovne namene, pa niso dobili najemnikov. Zadnja novica bi naj bila, da ga bodo spremenili v luksuzni hotel. Kakorkoli, na pogled je fantastičen.
Spomenik Cristo-Rei (v prevodu bi to pomenilo nekaj podobnega kot Kristus kralj), ki gleda na Lizbono in ki je sumljivo podoben podobnemu spomeniku v Rio de Janeiru. Imel sem to srečo, da sem lahko obiskal razgledno ploščad in užival v prekrasnem razgledu na Lizbono.
…
[Ponte 25 de Abril, nad njim Cristo-Rei]
Seveda je omembe vrednih reči v Lizboni še več, pa vendar mi je to najbolj ostalo v spominu. Nasploh se mi zdi, da je v Lizboni bolj kot znamenitosti potrebno začutiti utrip in ljudi, spomeniki so povsod enaki. Ljudje so prijazni in odprti (razen ko te kdo nadira, ker si šel pred njim na avtobus ), hrana je čudovita (toliko rib in morskih reči, kot sem pojedel prejšnji teden, nisem pojedel v petih letih prej). Še ena zanimivost glede hrane – veliko njihovih tradicionalnih jedi sestavlja tudi polenovka, Portugalci naj bi imeli več kot 300 receptov za njeno pripravo. In zakaj zanimivost? Ker polenovke v njihovih morjih sploh ni…
O modernem portugalskem ribolovu, prazniku fado, portugalski tradicionalni večerji in zanimivemu letu proti domu pa bom kaj več povedal v naslednjih dneh.
Pravzaprav nisem v Lizboni, ampak sem v Costa de Caparica, kot so me poučili včeraj. Pravzaprav ju loči bolj kot ne samo prekrasen most (podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, še barva je identična).
V Lizbono sem priletel v nedeljo, in to iz Benetk, kamor sem se iz Celja odpravil z avtom. Lahko se pohvalim, da sem iz Benetk letel že tretjič, a sem tokrat prvič zadel pravi izhod in se pripeljal direktno. Prej so vedno kaj popravljali, preusmerjali, odstranjevali table, ravno toliko, da sem zgrešil… Se je pa še ena stvar zgodila prvič: šparoven kot sem vedno parkiram na najcenejšem “long-term” parkirišču številka 5, ki pa je bil tokrat nabito poln, zato sem moral na parkirišče s podobno tarifo, ki pa je še bolj oddaljeno in popolnoma na soncu. Sem takoj ugotovil, zakaj je bilo moje priljubljeno parkirišče zasedeno, sploh pomisliti pa nočem, kako bo v avtu, ko pridem nazaj. Se mi zdi, da bom tokrat prvič resnično pogrešal klimo…
Takoj ob prihodu na letališče sem bil že drugič jezen – ne vem zakaj, ampak TAP Portugal letalski prevoznik še ni slišal za vrste. Pred njihovim šalterjem se je zato gnetla gruča neolikanih potnikov, ki so prav tekmovali v tem, kdo bo koga prehitel, medtem ko se je vrsta vila nekam v neskončnost. Ni trajalo dolgo, ko smo (jaz + mladoporočenca iz Rio de Janeira pred mano) začeli zavijati z očmi in kravatarja, ki se je nonšalantno postavil vštric nas, seznanili z dejstvom, da mu namera ne bo uspela. V vrsti sem preživel točno 50 minut, se dogovoril za sedež ob prehodu, oddal prtljago in se postavil v novo vrsto za pregled potnikov, kjer sem zabil nadaljnih 20 minut. K sreči vsaj tam ni nihče kompliciral…
No, ni trajalo dolgo, ko so me razjezili še tretjič. Namreč, varnostno zono na letališču v Benetkah so se ravno zdaj odločili prenoviti, zato je 3/4 lokalov zaprtih, kar pomeni, da sem za vodo plačal še več kot običajno, izbira hrane pa je bila omejena zgolj na sendviče. No ja, več sreče prihodnjič…
Je bilo pa na letalu zanimivo. Namreč, sedel sem poleg mladoporočencev od prej. Ko sem videl, kje je moj sedež, sem jima že od daleč povedal, da je to zgolj naključje in da ju NE zasledujem, potem pa smo se med smejanjem še bolje spoznali. Pot je minila relativno hitro, deloma tudi zato, ker sem s sabo še iz Slovenije ‘švercal’ prehlad (posledica kajakinga na Soči par dni pred odhodom), ki ga je klima na letalu še poslabšala, sem pa k sreči del poti prespal (upam da ne presmrčal). Ob prihodu smo imeli skoraj pol ure zamude, kar je pomenilo, da sta moja sopotnika že zamujala na letalo za Rio. Upam, da sta ga ujela. Ju moram povprašati, ko najdem vizitko… TAP Portugal je drugače kar vredu (z njimi sem letel prvič), so pa malo slabo organizirani.
Ob prihodu na letališče sem pol ure čakal na prtljago, potem pa odmarširal na informacije in prijaznemu dekletu pojasnil, da bi rad prišel v Costa da Caparica. Po pojasnilu, da je najboljša možnost taxi, sem se (šparovno, seveda) odločil za avtobus. Sem upal, da bom videl kaj Lizbone. In sem jo res. Prestopal sem enkrat, čakal sem na oba avtobusa kakšne 45 minut in se pripeljal skoraj direktno pred hotel. Sreča? Znanje!
Hotel je vredu. Eden najcenejših, pa vseeno udoben ter (zelo pomembno) čist. Je pa soba najmanjša od vseh, kar sem jih kdaj videl in če bom kje našel meter, jo bom prav izmeril. Po moji oceni ima kakšne 5m2, notri pa je 140cm široka postelja za dva… Je pa zajtrk odličen, sploh če povem, da bom plačal 35€ na dan, do konferenčnega hotela pa je 5 minut hoje. Idealno torej…
