Dobesedno. Robi je pravkar prebral članek slovenskega novinarja v neki reviji, ki pravi, da se navadni (normalni?) Evropejec takoj prehladi ob ameriških prezračevalnih napravah, kar lahko potrdim s prve roke. Mimogrede, Robi potemtakem izpade iz kategorije navadnih (normalnih?) Evropejcev.
Prvi teden je še šlo. Zunaj je bilo do 22° C, zato se razlika med pretirano ohlajenimi trgovinami, lokali in javnimi prevoznimi sredstvi ni občutila. Povsod sem bila oblečena, s tem da v prostorih morda malo bolj kot zunaj.
Drugi teden sva bila sama svoja gospodarja klime v avtu. Tretji teden pa so temperature poskočile na 29 in več stopinj, vklopila pa se je še kakšna klima več. Čez dan seveda nisem zraven nosila dolgih rokavov, saj se pri takšnih temperaturah pozna prav vsaka dodatna obremenitev telesa. Pa vendar bi bila obremenitev te vrste dolgoročno gledano veliko boljša.
Prehajanja med temperaturama, ki se razlikujeta za najmanj 10° C (podzemna, avtobusi, trgovine…), se očitno nisem navadila, kar je zelo popestrilo pot domov. Boleče grlo in zamašen nos v kombinaciji s suhim zrakom na letalu (klima), suhim zrakom na nemških in avstrijskih vlakih (klima) in posledično 30 urami brez spanja ter jet lagom (podrt vzorec spanja, prehranjevanja, dehidracija…), ki je zame hujši ob vrnitvi, so naredili svoje. Lahko noč do nadaljnjega!
Mimogrede, prihranek nekaj evrov pri prevoznih sredstvih ni vreden vseh posledic. Dobra ura na letalu ali osem ur vlakov? Po potovanju je odgovor tako zelo očiten, ob načrtovanju pa žal (še) ne…
Posted in ZDA | 3 Comments »
Zadnje dnevi so minevali ravno prav hitro in sproščeno. Da je skrajni čas za odhod, sem se začela zavedati, ko sem vedno pogosteje zavijala v trgovine, ne da bi imela občutek, da nekaj zamujam. (Vedno pogosteje še vedno pomeni dve trgovini na dan.) Do takrat sem namreč že ugotovila, da se v tako velikem mestu vsega enostavno ne da videti in doživeti. Vedno se bo našlo nekaj, za kar bo nekdo menil, da bi res morala videti. Po drugi strani pa sva videla tudi tisto, kar ta ista oseba najverjetneje ni. Tako je vedno.
Ena od stvari, ki so predmet razprav o tem, kaj je nujno videti, je gotovo odločitev med “vzponom” na Empire State Building ali na Top of the Rock (Rockefeller Center). Mnogo ljudi pravi, da je boljše na zadnjem, mi pa smo vseeno izbrali Empire State Building. Malo zato, ker nudi pogled na prav vse strani neba, malo zato, ker je to pač Empire State Building, in malo zato, ker je 1/4 odprave že bila na Top of the Rock.
Izbrali smo ravno pravi čas (nekaj do sedme zvečer), da smo se izognili dvema (in več) urama čakanja ter videli New York (in New Jersey) v dnevni in večerni svetlobi. Impresivno. Predvsem pa - koliko in kako ogromnih klim je na strehah stavb!
Tista druga stvar pa bi lahko bil ogled laboratorijev medicinskega centra Univerze v New Yorku (NYU Medical Center). Obiskala sva ga na državni praznik, ki je tudi dela prost dan. V laboratoriju so bili skoraj vsi, vključno z en dan starim očetom. Ampak to je že povsem druga tema. Tako kot najina pot nazaj…
Dodatek (15. 1. 2008): Po spominu je pot potekala takole:
View Larger Map
Verjetno sva na poti iz Pittsburgha do Washingtona izbrala neko drugo cesto, zagotovo pa sva začrtano zamenjala za manj prometno na poti do Atlantic Cityja. Po tem zemljevidu sva prevozila okoli 1500 milj, kar je približno 2400 kilometrov.
Posted in ZDA | No Comments »
Avto
Najprej se je pametno dobro pozanimati o cenah avtomobilov. Vnaprejšnje rezervacije preko posrednikov lahko prihranijo tudi več sto dolarjev. Za isti avto bi pri isti izposojevalnici za isti termin plačali dvesto dolarjev več, če bi ga najeli neposredno pri njih. Mimogrede, nekatere agencije oz. izposojevalnice si rezervirajo nekaj sredstev na kreditni kartici, zato je treba imeti dovolj limita.
Avti z našimi prestavami so dražji in se jih ne splača najemati, saj se menda hitro navadiš na avtomatika. Ta je v gneči tudi veliko prijaznejši za vožnjo, ampak to je tako ali tako znano.
Naslednja velika stvar je zavarovanje. Denarja za različna zavarovanja naj ne bo nikoli škoda, zato velja temeljito prebrati pogodbe in se še dodatno pozanimati o tem, kaj katero zavarovanje krije.
Če bo avto vozilo več oseb, je to treba sporočiti ob najemu, saj je treba prijaviti vse dodatne voznike in nekaj malega doplačati. Več pa je treba doplačati za voznike, mlajše od (mislim da) 25 let.
Promet je v različnih državah zelo različen. V Kaliforniji se vsi držijo pravil, na vzhodu je povsem drugače, še vedno pa velja, da se vsi skupaj pravil držijo veliko bolj kot v Sloveniji.
Cena bencina se od države do države razlikuje. Na naši poti je bil najdražji 3,49 dolarja za galono, najcenejši pa 2,83 dolarja. Večina črpalk je samopostrežnih in veliko jih nima niti enega zaposlenega, zato lahko plačaš le s kartico, ki jo moraš uporabiti pred natakanjem bencina. Kadar plačuješ z gotovino, moraš najprej plačati, in če natočiš manj bencina, moraš nato po gotovino nazaj v trgovino.
Na vzhodu je veliko avtocest in mostov treba plačati. Mostnina je lahko tudi šest dolarjev! Sicer pa so ceste s cestnino označene na vseh zemljevidih in atlasih.
Računalnik je skoraj osnovno sredstvo z anačrtovanje nadaljnje poti. Vreme, okvirni kraji prenočišč, zapore cest, izračun časa potovanja… Sama si poti brez računalnika skoraj ne predstavljam. Letos smo imeli tudi GPS, ki se je izkazal za enkratno zadevo predvsem v središčih mest, ko ulice kar letijo mimo tebe. Sicer pa preverjeno gre tudi samo z atlasi in dobrimi zemljevidi.
Kdaj pa kdaj se splača zaviti z avtoceste, saj se pred tabo odpre povsem drugačen svet. Res je, da so omejitve lahko smešno nizke in se čas potovanja podaljša tudi za kakšno uro ali več, vendar se vseeno splača.
Kmalu po vstopu v drugo državo se najde informacijski center, v katerem lahko zatonj dobiš zemljevid države in zelo pomembne knjižice s kuponi za motele.
Moteli
Knjižice s kuponi je zelo pametno nabirati, saj lahko plačaš tudi do 50 % nižjo ceno. Je pa z njimi tako: Nujno je prebrati droben tisk, saj v njem piše, katere dneve v tednu popust sploh velja. V motelih imajo pravico do zavrnitve kupona, če ocenijo, da bodo motel uspeli napolniti do določenega odstotka. Skratka, nikoli se ni dobro zanašati na to, da bo cena res takšna. Aja, običajno je k njej treba prišteti še davek, ki se od države do države razlikuje.
Moteli so praktično povsod, tako da moraš biti mojster, če ostaneš brez prenočišča. Ponavadi se nahajajo v skupinah ob avtocestah in so zelo lepo označeni. Cene se gibljejo med recimo 30 in 150 dolarji, povprečje pa je odvisno od kraja in časa. (Kalifornija januarja - 45 dolarjev, Kalifornija maja 70 dolarjev, vzhodne države maja 50 dolarjev). Cene se spreminjajo z uro in zasedenostjo. Tovornjakarji se začnejo ustavljati nekje po osmi zvečer, zato takrat cene začnejo naraščati.
V motelih so avtomati za kavo, mikrovalovke, hladilniki, televizorji, brezžičen internet in celo bazeni. Odvisno od cene. V večini motelov je v ceno vključen tudi zajtrk, ki ga predstavljajo kosmiči, sokovi, kave, toast, marmelade, maslo in cel kup bolj ali manj užitnih krofov. Zelo dobro je v avtu voziti lastne kosmiče in mleko (ki se lahko odprto vozi več dni), saj so lahko zajtrki (vključno s kosmiči) en sam sladkor. Lahko pa imaš srečo, in si sam pečeš vaflje z javorjevim sirupom. 
To je zaenkrat to. Če se spomnim še česa uporabnega, bom to tudi dodala.
Posted in ZDA | 3 Comments »
Vsak dan se vse dogaja bolj počasi, kar v bistvu zelo paše. Danes je bil v ZDA Memorial Day, dela prost dan. Hkrati je v New Yorku tudi Fleetweek, teden, ko se na ogled postavi mornarica. Na Manhattnu je bila danes zasidrana ladja USS WASP, ki smo jo seveda morali pogledati.
[USS Wasp od daleč]
Po pol ure čakanja v vrsti (kar je bilo menda še zelo malo) in temeljitem pregledu so nas končno spustili na ladjo. Velika ladja, veliki helikopterji z najmodernejšo opremo, ki pa je videti stara več desetletij, ogromno ljudi, navdušeni vojaki (in obiskovalci), ter orožje… Starši so veselo slikali svoje otroke, ki so se smejali z orožjem v rokah… Celo uro in pol sem se nato šla fotografa in se ukvarjala z imenom ladje. WASP me namreč spominja na kratico za White Anglo-Saxon Protestant (prvi priseljenci, ljudje, ki danes zasedajo vodilno položaje v državi…). Wikipedia pa sicer pravi, da gre le za žival…
Popoldan mi je bil bistveno bolj všeč, ker je bilo za večerjo tole: “HRC Hot Fudge Brownie - A mountain of our vanilla ice cream and hot fudge on a fresh homemade brownie, topped with chopped Brazil nuts, jimmies, fresh whipped cream and a cherry”. Vse, kar lahko rečem, je le:
Posted in ZDA | No Comments »
Naj se sliši še tako hecno, vendar počasi postajava že utrujena. Pozna se, da že več kot dva tedna spoznavava New York in širšo okolico, da sva popolnoma zamenjala bioritem (mislim, da nisva niti enkrat šla spat pred polnočjo, eno uro zjutraj in nikoli vstala kasneje kot ob osmih zjutraj) in da sva Manhattan prehodila po dolgem in po čez.
In sva si rekla, da ni nič narobe, če malo počivava, zato je bil načrt, da si na hitro ogledava SZ del Manhattna, pogledava Hudson river, se obrneva, nekaj pojeva, in greva lenarit. Načrt je bil super, le izvedba je malo šepala…
Odpeljala sva se do 207. ulice in prišla direktno pred vhod v Inwood Hill Park. Zanimiv je bil pogled na množico ljudi, ki je igrala softball, mir pa so zmotili histerični izpadi ženske v bližini, ki se je s precej močnim glasom na trenutke nenormalno drla v prenosni telefon. Na mojo pripombo, da zagotovo govori z možem, se je Nuša samo nasmehnila…
Od tam sva želela na zahod. Nekje sem prebral, da obstaja razgledna točka, od koder je lep pogled na reko Hudson, vendar pa je problem v omenjenem parku ta, da ni smerokazov, edinemu zemljevidu, ki sva ga našla, pa se je poznalo, da je že videl boljše čase. Zato sva jo udarila po taborniško/skavtsko - kamor se nama je zdelo prav, in prav kmalu pošteno zašla. Potk je namreč ogromno, vidi pa se bolj kot ne nič, saj so speljane med samimi drevesi.
Ko sva se nekako prebila nazaj do ceste, sva kaj hitro našla pot do reke. Pa nama je bilo kmalu žal. Do pomola, kjer so ljudje španskega porekla lovili ribe (čeprav res ne vem, če kdo te ribe dejansko je), sva morala čez ograjo, za katero so si priredili piknik - pekli so na žaru, nabijali radio in se vidno zabavali. Reka je, hm, kako naj rečem, smrdljiva, voda pa je precej bolj gosta kot bi od nje pričakoval. Sceno je dopolnjevala dotrajana marina in na pol potopljene barke na jugu, za nameček pa sva ob poskusu fotografiranja pohodila nekaj, kar je bežno nakazovalo na to, da je nekoč pripadalo živalski vrsti. Zato sva se kaj hitro pobrala od tam. Na najino nesrečo sva odkrila odprta vrata ograje in pred nama je bila lepa pot ob reki.
Začela se je prijetno. Najprej sva srečala človeka, ki je videl mojo majico (na kateri piše London), me pozdravil in pokazal na svojo (na kateri je bila britanska zastava). V bežnem pogovoru sem mu pojasnil, da nisem iz Londona ampak iz Slovenije. Tudi on ni bil iz UK, bil pa je potomec staršev belgijskega porekla, ki sta nekaj časa živela tam. Pripomnil je, da je nekoč igral proti ekipi iz Bosne, ter da je igral tudi v Zagrebu in Portorožu. Seveda nisva vprašala, kaj igra, je pa Nuša strokovno ugotovila, da verjetno tenis.
Nadaljevanje poti je bilo manj prijetno. Sence je po prvih par metrih zmanjkalo, prav tako ljudi. Na najini levi je potekala železniška proga in še bolj na levi cesta, na najini desni pa je bil pas zelenja, grmičevja in dreves, za tem pasom pa je tekla reka. Bila sva sama. No, vsaj mislila sva, da sva sama, dokler ni nekdo stopil iz tega zelenja, hodil par metrov pred nama, in spet zavil vanj. Pa čez par trenutkov spet ven, pa spet not, ven, not. Ko je zadevo nekajkrat ponovil, ga ni bilo več nazaj, midva pa nisva ravno preverjala, kje je ostal, ampak sva urno vzela pot pod noge. Čez par minutk ista zgodba, z drugim človekom, le da je ta pred sabo potiskal kolo. Tudi ta je ostal nekje v grmovju za nama, tako kot pot, ki je postajala čedalje ožja, dokler je ni povsem zmanjkalo, pred nama pa je bila samo na pol podrta ograja do železniške proge. K sreči sva par metrov nazaj videla očeta z dvema otrokoma, za katere sva mislila, da imajo piknik, zato sva se odločila, da vprašava, ali bova kam prišla. Človek je bil prijazen in je potrdil, da bova po progi prišla ven. Kar naju je zmotilo je bilo dejstvo, da je bil videti povsem odsoten (rekel bi, da zadet), še bolj pa to, da je imel na rokah gumijaste rokavice in prelagal neke kamne in bog ve kaj še, medtem ko sta se otroka zabavala po svoje. Brrr.
V glavnem - po plezanju čez ograjo, prebijanju čez grmovje, slikanju na pol potopljene barkače ter kakšno uro in pol po začetku poti sva končno prišla na urejeno pot in med ljudi. 42 ulic nižje. Še dobro, da sva rekla, da ne bi veliko hodila…
Kot kaže sva sredi New Yorka našla enega zadnjih kosov divjine. In kaj je na to rekla Nuša? “Pa ‘mam zgleda res neki po atiju!” 
Posted in ZDA | No Comments »
