Pred pol leta sem polna pričakovanj na svoj novi računalnik z velikim strahom nameščala Visto. S strahom prvič zato, ker v bližini ni bilo ne Robija in ne internetne povezave, drugič pa zato, ker sem še vedno bila pod vtisom svaril o počasnosti sistema, ki so prihajala z vseh strani. (Mimogrede, ta so se izkazala za resnično pretirana.)
Med nameščanjem sem zato odkljukala precej možnosti, namestitev pa sem preprečila vsem mogočim preskusnim različicam programov, ki pridejo v paketu. Tudi težave s Sonyjevo aplikacijo Vaio Update naj bi izvirale iz dejstva, da nisem namestila preskusne različice Nortona. Čez nekaj mesecev se je sicer izkazalo, da je bila napaka izključno na Sonyjevi strani.
Tako sem bila vse do danes prepričana, da sem onemogočila tudi Windows Sidebar. V paketu je prišla Googlova različica, ki sem jo uporabljala morda en teden, vseeno pa sem želela videti tudi Microsoftovo stransko orodno vrstico. Do danes sem to večkrat neuspešno poskušala, saj se je že takoj zapletlo z administratorskimi pravicami. Ampak danes je bilo pa dovolj! 
Najprej sem se naučila, da pri Visti poznamo administratorja in Administratorja ter slednjega uspešno usposobila. Prijavljena kot Administrator sem imela namen aktivirati to nesrečno orodno vrstico, a se je ponovno zataknilo pri administratorskih pravicah, ki jih domnevno nisem imela. Naslednja logična poteza se mi je zdel niz ključnih besed “vista sidebar sony vaio”, s poudarkom na zadnji besedni zvezi.
Rešitev je ponudil kar drugi zadetek: Sony je onemogočil Microsoftovo stransko orodno vrstico in nam vsilil Googlovo. Bistvene razlike med njima sicer nisem opazila, poteza pa se mi vseeno zdi nekoliko nepoštena. Že res, da je včasih manj več, ampak ne v primeru, ko se je treba odločiti med (samo) dvema stvarema.
Googlova vrstica je izklopljena, Microsoftova pa zreducirana na samolepilne lističe v spodnjem desnem kotu namizja, tako da o stranski vrstici niti ne morem govoriti. Zaradi varnosti pred sabo sem odstranila profil Administratorja, Sony pa je dobil eno črno piko. Počutje je zadovoljivo, ker sem ugotovila, kaj je bilo narobe. Vrstice pa čez kakšen teden najverjetneje tako ali tako ne bom več uporabljala. Čeprav… Tile lističi mi postajajo nevarno všeč.
Posted in O vsem po malem, Računalništvo | No Comments »
Bil je že skrajni čas, da si urediva zanesljiv dostop do interneta, kar sva dve leti odlašala predvsem zaradi tega, ker:
-sredi Ljubljane ni prostih paric,
-v stanovanju ni telefona in ne kabelske televizije,
-T-2 v dveh letih še ni prišel dlje od zbiranja soglasij,
-ne vem, kdaj naju kdo preseneti in bova morala iz stanovanja,
-brezžični internet pa je (bil) predrag.
Ob pravem času se je pojavil paket širokopasovnega mobilnega interneta z neomejenim prenosom podatkov. Končno sva se odločila zanj, a je zmanjkalo modemov USB (ki jih še vedno ni mogoče dobiti). Za svoje dejavnosti sem internet potrebovala tako zelo, da sva sklenila kompromis in se odločila za kartico (si jo bova pač izmenjevala in interneta ne bova uporabljala hkrati, kar se je tako ali tako izkazalo za nemogoče - o tem malo pozneje).
Pa je zmanjkalo tudi kartic. Ker mi od prodajalke ni uspelo izvedeti, ali jih je zmanjkalo samo pri njih ali v vseh centrih, je bilo potrebno izslediti prodajalne in pooblaščene zastopnike, kar se je izkazalo za pametno idejo. Pri nekem pooblaščenem prodajalcu sem kupila še zadnjo kartico, ki da je oh in sploh in že pripravljena za hitrosti, ki jih ponudnik še ne podpira. Skratka - dobra naložba za prihodnost. Mnja. Mimogrede, odnos prodajalcev in moje ravnanje ob tem povesta, da so reklamo zastavili odlično, povpraševanje pa tudi mora biti nad pričakovanji.
Verjetno ni potrebno posebej poudarjat, da sem se prve dni nenehno zaletavala v anteno.
Danes se tako izteče 15-dnevni rok, v katerem bi lahko kartico brez razloga vrnila in odstopila od naročnine. (V pogodbi je sicer navedeno, da mora vračilo odobriti posebna komisija, ki preceni, ali sta kartica in embalaža v dovolj dobrem stanju.) V tem času sva povezavo testirala na več mestih in dveh računalnikih ter ugotovila, da je “za prvo silo”. In se odločila, da jo obdrživa, saj naju je presenetila količina prenesenih podatkov, ki ni zanemarljiva in bi ji drugi paketi težko bili kos.
Namestitev je preprosta, aplikacija pa pregledna. Moti me le to, da se v določenih intervalih stepe z Vistino aplikacijo, kadar ne uporabljam te povezave. Takrat se prenos podatkov ustavi, odpre pa se pogovorno okno Vodafone Mobile Connect, v katerem je potrebno preklicati to povezavo. Problemi so se pojavili tudi na Robijevem računalniku z XP-ji, ampak o tem bi znal več povedal sam.
Zdaj pa hitrost. 
Ob Dolenjski cesti je srednja žalost. Kratke videe na YouTubu si je mogoče ogledati le, če so vremenski pogoji optimalni in ste dovolj potrpežljivi. Enkrat gre, drugič pa tudi ne. Ob vikendih je sicer nekoliko bolje. Hitrost pri googlanju in iskanju po različnih podatkovnih bazah je zelo sprejemljiva, dokler to ne vključuje strežnikov institucij EU. S tem pa preprosto nimam sreče. Skratka, vse skupaj spominja na čase 56K modemov.
http://www.speedtest.net/index.php
http://performance.toast.net/
http://www.ip-adress.com/speedtest/
Malo bolj v centru Ljubljane (v Robijevi službi) je hitrost menda precej boljša. V starem mestnem jedru Celja sva kartico pozabila preizkusiti, v bližini avtocestnega priključka Dramlje pa hitrosti ni. S težavo najde povezavo GPRS (kakšen 3G!), povezovanje pa je uspelo samo enkrat, pa še takrat je bila uporaba praktično nemogoča.
Skratka, v Ljubljani je hitrost prenosa zadovoljiva, čeprav pod pričakovanji. Svoje delo zaenkrat lahko opravljam (kar je zelo pomembno), Robi pa ga že teže, saj je prenos velikih datotek zelo dolgotrajen in na trenutke nemogoč. O tem, da bi si s kartico lahko pomagala v trenutkih, ko v domačem kraju zmanjka elektrike ali pa iz neznanega razloga internet nekaj časa ne dela, pa si ne delam več utvar. In še nasvet: Potrpežljivosti ni nikoli preveč.
Posted in O vsem po malem, Računalništvo | 18 Comments »
Še kot študentka sem se prijavila na seminar o iskanju zaposlitve, ker sem domnevala, da bom v tem obdobju imela več kot preveč časa. Po diplomi sem se zaradi birokratskih zadev prijavila na Zavod, s čimer sem se obvezala izpolnjevati nekatere obveznosti. Tako sem prejšnji teden morala obiskati zaposlitveni sejem v Celju, prvi sestanek na Zavodu pa se je pokrival z datumom prej omenjenega seminarja. Ker se mi vsak dan bolj dozdeva, da štipenditor ne bo našel prostora zame, sem naredila načrt, kako se udeležiti obeh predavanj.
Informativno motivacijski seminar Zavoda za zaposlovanje
Najprej je bil na vrsti informativno motivacijski seminar Zavoda v moji upravni enoti. To, kar bi po navedbah na spletnih straneh Zavoda moralo trajati največ 90 + 145 minut, smo opravili v dobrih 60 minutah. Seznanili smo se z dejavnostjo Zavoda in dopolnili predizpolnjeni zaposlitveni načrt, na katerem je moja izobrazba navedena napačno. Ker za nazive tistih, ki smo končali dvopredmetne študijske programe, nimajo ustreznih šifer, nas vodijo kot osebe z dvema diplomama. V zaposlitvenem načrtu pa se žal izpiše le en naziv…
Del zaposlitvenega načrta je tudi to, da poveš, na kakšen način boš iskal zaposlitev. Spremljal oglase, se odzival na napotnice Zavoda, se prijavil v iskalnike na spletu, obiskoval CIPS in Zaposlitveni kotiček… CIPS-a v Šentjurju ni. No, je, ampak računalniki niso priklopljeni… Zaposlitveni kotiček pa obstaja samo v Ljubljani.
Izvedela sem še nekaj zanimivosti. Agencije, kot so Adecco in Manpower, imajo koncesijo države in so nekakšni zavodi za zaposlovanje. Hkrati pa na trgu nastopajo tudi kot delodajalci. Kot delodajalci lahko na Zavod sporočijo potrebo po delavcu in če te svetovalec napoti na razgovor, moraš/lahko postaneš njihov delavec, torej te lahko posojajo drugim podjetjem, ti pa lahko ostaneš brez določenih pravic. Mimogrede, pred kratkim sem opazila, da preko posrednikov zaposluje tudi Microsoft. Sicer pa je to verjetno bolje kot nič.
Če sem predavateljico pravilno razumela, te Zavod napoti na razgovor v drugo občino le, če od tam javijo, da so imeli premalo svojih kandidatov. Torej je vnos v mojo mapo, da bi sprejela delo tudi v Ljubljani, povsem odveč. V svoji občini oz. upravni enoti bi se najlaže zaposlila kot voznik viličarja ali oskrbovalka kokoši.
Kar 75 % zaposlitev se sklene mimo oglasov, torej na t.i. skritem trgu. Zato Zavod svetuje “načrtno iskanje preko prijateljev in znancev”. In tako pridemo do večernega predavanja. Vmes še preizkusimo kakovost avtomobilskih gum, ki jih je menda treba zamenjati. Kamikazi v petki sem se na mokri ljubljanski obvoznici uspela izogniti brez drsenja, tako da bodo še primerne za hitro bližajočo se pot. O tem pa malo pozneje.
Kako uspešno iskati zaposlitev
Ključna beseda predavanja je… mreženje. In seveda karierni profil. Povzetek: Družite se s sošolci, ohranjajte stike, prosite za kontakte, najmanj vsak mesec vsakemu pošljite en mail, da boste ostali v stiku. Če povzamem po svoje, gre za redefinicijo prijateljstva, ki ne pomeni več prijateljstva ampak koristi. Seveda so lahko koristi vzajemne, ampak… Predavatelj nas je prepričeval, da to ni nič nemoralnega. Tako se danes vse skupaj vrti. To je sicer res, ampak sama še vedno ne bi rada na tak način “izkoristila” prijateljstva. Mogoče bom spremenila mnenje, če/ko bom dlje časa brezposelna…
Druga stvar pa je, po domače povedano, prodajanje megle. Lepo je slišati, da pod delovne izkušnje ne spada le formalno delo, ki je zapisano v delovni knjižici. Ampak da imam zato, ker sem bila v osnovni šoli blagajnik, izkušnje s področja financ in računovodstva?! Ker sem npr. v srednji šoli pomagala zbirati ponudbe (kataloge) za maturantski izlet, imam organizacijske sposobnosti?! Zaenkrat bi temu rekla še laž. Ob tem sem se spomnila na Robijevo pripovedovanje o “sodelavcih” pri projektu na Stanfordu, ki so pravili, kaj vse znajo, v resnici pa temu niti ni bilo tako. Sama bi rekla, da nečesa še ne znam, bi se pa z veseljem naučila. Ampak to je menda preveč odkrito za današnji svet. Hm, po zgornji logiki imam izkušnje v prodaji, saj sem nekoč prodajala kruh pri sosedu. Pa bi pri nekem kadroviku to res šlo skozi?
Predavanje me je spomnilo na knjižico, ki sva jo z Robijem prinesla iz kariernega centra na Univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu. V njej so poleg navodil za pisanje življenjepisov in odgovarjanje na intervjujih navedeni tudi glagoli, ki jih je primerno uporabljati. Po pregledu knjižice bi lahko rekla, da gre pri vsem skupaj za prenos ameriškega načina zaposlovanja in iskanja delovnih mest v slovenski prostor. Veze in poznanstva oz. mreženje, pa trženje samega sebe.
Mimogrede, kaj je s to prodajo in trženjem? 50 % zaposlitev naj bi bilo povezanih s prodajo. Vsak bi moral vsaj enkrat delati v prodaji, saj s tem dobi neprecenljive izkušnje. Po možnosti še zastonj (ok, karikiram), saj je dovolj velika nagrada že to, da te nadrejeni spoznajo in ti morda ponudijo pravo zaposlitev. Izkoriščanje? Ne, izkušnje! Brezplačno delo v društvih in organizacijah se mi zdi povsem na mestu, ampak brezplačno delo v podjetju, ki s tabo služi? Zaenkrat se mi to zdi še nekoliko sporno, pa čeprav naj bi pridobivali izkušnje. Čez nekaj let, ko se bo takšen sistem pri nas povsem uveljavil, pa bo to nekaj povsem normalnega. Seveda je res, da prevajalec ne bo zastonj delal v nekem oddelku za trženje, ampak v neki prevajalski agenciji. To se mi že v tem trenutku zdi nekoliko bolj sprejemljivo in povsem razumljivo. Sicer se pa takšne stvari po pripovedovanju dogajajo že danes, pa čeprav brez vednosti delavca. O tem bi imela veliko povedati prijateljica…
Zaključek
Obe predavanji sta bili zanimivi, pa čeprav se je zdelo, da sta nekaj let narazen, na kar je opozarjal že sam prostor. Prvo je potekalo v stavbi, ki tako po videzu kot opremi spada v nek drug čas, drugo pa v prostorih Fakultete za upravo v Ljubljani, ki je odeta v steklo in kamen… Po prvem predavanju sem potrdila domnevo, da mi bo Zavod le stežka pomagal do službe in da se bom morala znajti sama. Kot nalašč je bilo drugo predavanje namenjeno prav aktivnemu iskanju zaposlitve. Strinjam se s tem, da bo treba najprej ugotoviti, kaj sploh želim in se poglobiti vase. Ostalo pa se mi zaenkrat zdi še nekoliko preveč oddaljeno od našega (vedno bolj se mi zdi, da bi morala uporabiti besedo “mojega”) kulturnega prostora in vrednot. Po drugi strani pa se vrednote spreminjajo s svetlobno hitrostjo, brez vsaj minimalnega prilagajanja pa hitro izgubiš rdečo nit. Skratka, na predavanjih sem dobila nekaj uporabnih podatkov, o ostalih pa še razmišljam in izdelujem mnenje.
Še vedno upam, da bo štipenditor našel prostor zame. Še boljša bi bila druga možnost, ampak… Konec koncev se mora moja sreča enkrat tudi končati. Takrat pa bom razmislila o prilagoditvi sistema vrednot in preimenovanju vez in poznanstev v mreženje. Nato pa prebrala CMU-jevo knjižico in včerajšnje zapiske. In se poskusila znebiti občutka, da mi je včeraj predaval “Smilijan Mori” in da vse skupaj spominja na “priročnike” tipa “Kurja juhica in Kako obogateti v enem dnevu”. Heh, tole se sliši tako, kot da bom drugim pomagala, da me prepričajo v svoje ideje, mi na nek način operejo možgane in mi posledično prodajo kakšen “priročnik”. Težka bo. Vsekakor pa bo to dober preizkus tega, kaj vse sem pripravljena narediti za zaposlitev. Najprej za ustrezno, potem primerno, na koncu pa vsakršno, če uporabim terminologijo Zavoda.
Vse je za nekaj dobro, tudi negotova prihodnost. Zdaj končno razumem ljudi, ki kupujejo razne “priročnike” za boljše življenje in verjamejo “motivatorjem”, ki me še vedno najprej spomnijo na prodajalce megle.
Naslov je bil spremenjen, ker je sprva deloval zavajajoče.
Posted in O vsem po malem, Osebno, Računalništvo, ZDA | 7 Comments »
Moj čisto novi Vaio ima vse, kar mi je bilo pri prejšnjem prenosniku všeč. WLAN je mogoče fizično izklopiti, glasnost se lahko uravnava s posebnimi gumbi, tipkovnica ima isto razporeditev tipk (ki je menda vse prej kot “normalna”) in je zelo trdna, torej se ne upogiba. Všeč mi je tudi to, da da med samimi tipkami ni praznega prostora, tako da ni več prostora za prah in ostalo umazanijo. Zaenkrat pogrešam dodatne gumbe, s katerimi sem prej odpirala raziskovalca in WinAmp, ampak to je stvar navade, in pa dodatne tipke za pomik levo, desno, gor in dol, s katerimi sem se največkrat premikala po Wordovih dokumentih in kakšnih daljših tekstih na spletu. Sicer pa je tudi to le stvar navade. Pozitivno me je presenetil bleščeč zaslon, ki v resnici sploh ni ogledalo, kot sem si sprva predstavljala.
Vista me je glede na vse, kar sem slišala o njej, neverjetno presenetila. To, da je popolnoma drugačna kot XP-ji in da je potrebnega toliko učenja in privajanja, kot da bi začela uporabljati Mac OS X ali pa kakšen Linux, se mi ne zdi res. Res je, da je oblika nekoliko drugačna, tu in tam je kakšna stvar poimenovana drugače ali pa se skriva v kateri drugi skupini, ampak osebno se mi še vedno zdi precej podobna XP-jem. Po domače bi rekla, da deluje po isti logiki, brati pa tako ali tako znamo vsi. Videti je zelo luštno, dela pa tudi hitreje od XP-jev na prejšnjem prenosniku. V bistvu je po mojem nepoznavalskem mnenju zelo hitra glede na to, koliko nepotrebnih animacij se izvaja…
Sony prenosnike očitno dobro pripravi tudi za nevešče uporabnike, kot sem sama, saj mi je brez težav uspela celotna namestitev, naredila sem sliko particije (recimo, da se temu tako reče), kjer se skrivajo prednaloženi operacijski sistem in programi, malo sem se igrala s popravki in podobno. Še največ težav sem imela pri aktiviranju poskusne različice programov iz zbirke Microsoft Office 2007, ker mi je vmesnik nekajkrat ponudil napačen ključ… Ampak tudi to mi je uspelo in tako sem kmalu ugotovila, da tudi Word, Excel in PowerPoint delujejo po isti logiki, kot so prej, le njihov videz je nekoliko drugačen.
Zanimivi prevodi
Zaenkrat ostaja nerešen še Eduroam, ki se mu nisem veliko posvečala. Nekaj težav imam tudi s programom Windows Mail, ki je nadomestil Outlook Express, ker se ne da uvoziti (niti ustvariti) računov za Hotmail. Rešitev je menda že na vidiku. Na nekakšen odpor sem naletela še pri centru za posodabljanje Vaio, vse ostalo pa deluje. Tudi moji slovarji.
Skratka, glede na to, da mi je sami uspelo usposobiti računalnik (ok, priznam, profile je uvozil Robi), sem nad Vaiom navdušena. Kljub temu, da sem pobrisala cel kup stvari, ki jih ne uporabljam (od preizkusnih različic igric do namizja Google), mi tokrat ni uspelo pobrisati še pol operacijskega sistema. Nazadnje se mi je to posrečilo pred dvema letoma, ko sem napačno razumela tiste kljukice: odstrani programe -> obkljukam, katere odstraniti -> ok -> zbriše se vse, kar ni bilo obkljukano, ostane pa samo tisto, kar sem želela odstraniti… Očitno sva delovala vsak po svoji logiki… Torej, po prvem dnevu sem navdušena!
Posted in O vsem po malem, Računalništvo | 13 Comments »
Tisti bolj redni bralci se spomnijo, koliko sem imel povedati o posledicah nadgradnje na Ubuntu 7.10. Kot kaže, pa je danes prišla odrešitev.
44 nadgradenj v velikosti 97.2 MB. Zakaj se mi zdi, da je Ubuntu čedalje bolj podoben enemu drugemu operacijskemu sistemu?
No ja. Držim pesti, da so kaj popravili. Če me ni nazaj, potem niso…
DODATEK: Ni opaziti nobene razlike. Zaenkrat deluje.
Posted in Računalništvo | 2 Comments »
