Costa da Caparica in Lizbona

Že kar nekaj dni sem doma (opisal pa sem samo pot), zato je skrajni čas, da strnem vtise.

Costa da Caparica je bila včasih ribiška vasica (o njihovih današnjih tehnikah ribolova bom kakšno rekel v enem naslednjih prispevkov), danes pa je (po mojem videnju) nekje na začetku pretvorbe v turistično mesto, do tja pa jim manjka še marsikaj (med drugim tudi boljša povezava z javnim prevozom). Imajo eno samo glavno turistično ulico, nekaj hotelov, niti ene konkretne trgovine, imajo pa kilometre peščene plaže, kjer se (predvsem čez vikend) hladijo (voda je res mrzla) pregreti Lizbončani. Meni osebno peščene plaže niso preveč všeč. Mi je pa postalo jasno, zakaj so Brazilci tako dobri nogometaši (ker ni na plaži kaj početi, igrajo nogomet ).

Tako, da oko, se mi je tisti del Coste, kjer sem bil jaz, zdel kot kakšen Gajac na Pagu, betonska (polprazna) džungla z veliko (polpraznimi) apartmaji, ki so že videli boljše čase. Negativno sem bil presenečen tudi nad velikim številom potepuških psov. V glavnem - Costa da Caparica ni nič posebnega, ima samo plažo, zaradi katere pa se obisk (spet, po mojem mnenju) ne splača.

O Lizboni imam pa nekam mešane občutke… Mesto kot tako se mi ne zdi prav nič posebnega, na spomenike pa nikoli nisem padal. Kar sem si zapomnil:

• Avenida da Liberdade je fina, ker nudi dovolj sence in klopi za počitek.
• Ponte 25 de Abril mi je, kot gradbeniku, seveda ostal v lepem spominu. Zanimivo je, da je sumljivo podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, bojda pa podobnost ni naključna, saj naj bi oba gradilo isto podjetje. Je pa pri tem lizbonskem mostu zanimivo to, da imajo z njim ogromno problemov, saj je voziščna konstrukcija v večji meri sestavljena iz jeklenih rešetk, zato avtomobili povzročajo ogromno hrupa, kar zelo moti prebivalce na drugi (južni) strani reke Tejo (Portugalci tej reki rečejo Rio Tejo, v angleščini je Tagus river, kako je pa v slovenščini?) v mestu Almada, ki je nekakšno spalno naselje Lizbone. Voziščne konstrukcije pa ne morejo zamenjati, saj mora biti prepustna zaradi vetrov, ki tam pihajo.
• Ponte Vasco da Gama je še eden most, ki mi je ostal v spominu. Je najdaljši most v Evropi, na enem delu visi na kablih. Deluje zelo impresivno, ko se vije čez zaliv…
• Zanimiv mi je bil tudi stolp Vasco da Gama, le streljaj stran od prej omenjenega mostu. Predvsem je zanimiva njegova zgodba. Zgradili so ga za potrebe svetovne razstave leta 1998, ga zaprli za javnost leta 2004, ga skušali oddati v poslovne namene, pa niso dobili najemnikov. Zadnja novica bi naj bila, da ga bodo spremenili v luksuzni hotel. Kakorkoli, na pogled je fantastičen.
• Spomenik Cristo-Rei (v prevodu bi to pomenilo nekaj podobnega kot Kristus kralj), ki gleda na Lizbono in ki je sumljivo podoben podobnemu spomeniku v Rio de Janeiru. Imel sem to srečo, da sem lahko obiskal razgledno ploščad in užival v prekrasnem razgledu na Lizbono.
• …

Seveda je omembe vrednih reči v Lizboni še več, pa vendar mi je to najbolj ostalo v spominu. Nasploh se mi zdi, da je v Lizboni bolj kot znamenitosti potrebno začutiti utrip in ljudi, spomeniki so povsod enaki. Ljudje so prijazni in odprti (razen ko te kdo nadira, ker si šel pred njim na avtobus :)), hrana je čudovita (toliko rib in morskih reči, kot sem pojedel prejšnji teden, nisem pojedel v petih letih prej). Še ena zanimivost glede hrane - veliko njihovih tradicionalnih jedi sestavlja tudi polenovka, Portugalci naj bi imeli več kot 300 receptov za njeno pripravo. In zakaj zanimivost? Ker polenovke v njihovih morjih sploh ni…

O modernem portugalskem ribolovu, prazniku fado, portugalski tradicionalni večerji in zanimivemu letu proti domu pa bom kaj več povedal v naslednjih dneh.

Posted in Portugalska | No Comments »

Pot v Lizbono

Pravzaprav nisem v Lizboni, ampak sem v Costa de Caparica, kot so me poučili včeraj. Pravzaprav ju loči bolj kot ne samo prekrasen most (podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, še barva je identična).

V Lizbono sem priletel v nedeljo, in to iz Benetk, kamor sem se iz Celja odpravil z avtom. Lahko se pohvalim, da sem iz Benetk letel že tretjič, a sem tokrat prvič zadel pravi izhod in se pripeljal direktno. Prej so vedno kaj popravljali, preusmerjali, odstranjevali table, ravno toliko, da sem zgrešil… Se je pa še ena stvar zgodila prvič: šparoven kot sem vedno parkiram na najcenejšem “long-term” parkirišču številka 5, ki pa je bil tokrat nabito poln, zato sem moral na parkirišče s podobno tarifo, ki pa je še bolj oddaljeno in popolnoma na soncu. Sem takoj ugotovil, zakaj je bilo moje priljubljeno parkirišče zasedeno, sploh pomisliti pa nočem, kako bo v avtu, ko pridem nazaj. Se mi zdi, da bom tokrat prvič resnično pogrešal klimo…

Takoj ob prihodu na letališče sem bil že drugič jezen - ne vem zakaj, ampak TAP Portugal letalski prevoznik še ni slišal za vrste. Pred njihovim šalterjem se je zato gnetla gruča neolikanih potnikov, ki so prav tekmovali v tem, kdo bo koga prehitel, medtem ko se je vrsta vila nekam v neskončnost. Ni trajalo dolgo, ko smo (jaz + mladoporočenca iz Rio de Janeira pred mano) začeli zavijati z očmi in kravatarja, ki se je nonšalantno postavil vštric nas, seznanili z dejstvom, da mu namera ne bo uspela. V vrsti sem preživel točno 50 minut, se dogovoril za sedež ob prehodu, oddal prtljago in se postavil v novo vrsto za pregled potnikov, kjer sem zabil nadaljnih 20 minut. K sreči vsaj tam ni nihče kompliciral…

No, ni trajalo dolgo, ko so me razjezili še tretjič. Namreč, varnostno zono na letališču v Benetkah so se ravno zdaj odločili prenoviti, zato je 3/4 lokalov zaprtih, kar pomeni, da sem za vodo plačal še več kot običajno, izbira hrane pa je bila omejena zgolj na sendviče. No ja, več sreče prihodnjič…

Je bilo pa na letalu zanimivo. Namreč, sedel sem poleg mladoporočencev od prej. Ko sem videl, kje je moj sedež, sem jima že od daleč povedal, da je to zgolj naključje in da ju NE zasledujem, potem pa smo se med smejanjem še bolje spoznali. Pot je minila relativno hitro, deloma tudi zato, ker sem s sabo še iz Slovenije ‘švercal’ prehlad (posledica kajakinga na Soči par dni pred odhodom), ki ga je klima na letalu še poslabšala, sem pa k sreči del poti prespal (upam da ne presmrčal). Ob prihodu smo imeli skoraj pol ure zamude, kar je pomenilo, da sta moja sopotnika že zamujala na letalo za Rio. Upam, da sta ga ujela. Ju moram povprašati, ko najdem vizitko… TAP Portugal je drugače kar vredu (z njimi sem letel prvič), so pa malo slabo organizirani.

Ob prihodu na letališče sem pol ure čakal na prtljago, potem pa odmarširal na informacije in prijaznemu dekletu pojasnil, da bi rad prišel v Costa da Caparica. Po pojasnilu, da je najboljša možnost taxi, sem se (šparovno, seveda) odločil za avtobus. Sem upal, da bom videl kaj Lizbone. In sem jo res. Prestopal sem enkrat, čakal sem na oba avtobusa kakšne 45 minut in se pripeljal skoraj direktno pred hotel. Sreča? Znanje!

Hotel je vredu. Eden najcenejših, pa vseeno udoben ter (zelo pomembno) čist. Je pa soba najmanjša od vseh, kar sem jih kdaj videl in če bom kje našel meter, jo bom prav izmeril. Po moji oceni ima kakšne 5m2, notri pa je 140cm široka postelja za dva… Je pa zajtrk odličen, sploh če povem, da bom plačal 35€ na dan, do konferenčnega hotela pa je 5 minut hoje. Idealno torej…

Posted in Portugalska, Potovanja | 2 Comments »