V 17 dneh sem na različna podjetja, agencije in organizacije naslovila 28 prošenj, prijav in ponudb (teh je bilo 54 %). V zadnjih dveh tednih sem prejela 11 odgovorov, od tega dva in pol negativna. Med negativne odgovore štejem obrazložitev “vašo ponudbo bomo shranili”, pol pa zato, ker nisem ustrezala razpisanemu mestu, a bi vseeno sodelovali z mano (to pomeni avtorske pogodbe, najraje pa napotnice). V zadnjih 10 dneh sem naredila pet testnih prevodov in opravila tri razgovore. Do danes sem prejela en dokončni odgovor - sodelovanje. Od osmih podjetij, ki so me prosila za testne prevode oz. me povabila na razgovore, sem jih šest našla sama, tri pa s pomočjo RSS-ja Zavoda RS za zaposlovanje.
Testni prevodi so bili zanimivi. Agenciji, ki mi je ponudila sodelovanje, sem poslala prevod, za katerega bi si mogoče dala oceno 5. (To me je spomnilo na čase izpitov, ko sem najboljše ocene dobivala za tiste izpite, za katere sem menila, da bodo polomija. In obratno.) Na štiri odgovore še čakam. Pri teh agencijah gre za “sodobno” obliko sodelovanja - vsi “zaposleni” so v resnici samostojni podjetniki (ali pa delajo na napotnice in druge pogodbe). Takšen način dela sem pred kratkim opazila tudi pri nekem celjskem frizerju, ko me je k branju pritegnilo precej dolgo besedilo na tabli pri vhodnih vratih. Če bi bilo delo zanimivo, zakaj pa ne.
Prav tako zanimivi so bili tudi razgovori. Večer pred prvim razgovorom sem prebirala nasvete na različnih (kolikor toliko kompetentnih) spletnih straneh. Seznami vprašanj, seznami priporočenih odgovorov, eno bolj zanimivo od drugega. Na koncu sem ugasnila računalnik in mirno zaspala. Na razgovoru seveda nisem naletela na nič od prebranega. V bistvu je bilo edino vprašanje, na katerega sem morala odgovoriti (pa še to v roku enega tedna), ali se vidim v tej službi. Drugi razgovor je bil podoben, a veliko prijetnejši, na tretjem pa sem končno doživela približek razgovora, o katerem lahko beremo na spletu. Približek zato, ker sem morala obnoviti svoj CV. Vsi so se sicer ustavili pri mojem stalnem bivališču, kar verjetno ni najbolje, najbolj osebno vprašanje pa je bilo, ali imam urejen stanovanjski problem (kar je sicer tudi v povezavi s stalnim bivališčem, ki resnično ni tako zelo oddaljeno od Ljubljane, kot se morda zdi).
Držimo pesti za testna prevoda, ki sem jih morala narediti na sedežih podjetij, ter za drugi in tretji razgovor. Sicer je pa tole fino - sploh nimam časa biti živčna zaradi poti. 
Off topic: Ne vem, če sem bila še kdaj tako vesela, ko avtobusa ni bilo od nikoder - med čakanjem sem uživala ob tonski vaji Massive Attack v Križankah. 
Me je prijelo, da bi kar šla po karte, pa sem med komentarji na temo o neki skodelici zasledila, da so razprodane. Fino bo. Aja, skodelice so pa drugače super zadevce in preverjeno povzročajo precej manj neprijetnosti kot bistveno bolj uveljavljene alternative. In ne, niso “bljak, nehigienske, čudne, nezdrave” in kar je še pametnih opazk.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 3 Comments »
Čez tri dni odideva v zimo. Približno 500 kilometrov ali pet do šest ur po cestah in 12.500 kilometrov ali 16 ur v zraku. Ne sliši se prijetno in verjetno tudi ne bo, pa vendar komaj čakam. 500 kilometrov po cesti… Po lanski izkušnji sem rekla, da raje plačam več in odletim z Brnika ali Zagreba. Tokrat je bila razlika v ceni kar dobrih 400 EUR pri eni vozovnici. Dovolj prepričljivo, da prelomim obljubo sebi
To bo moj tretji (oziroma peti) let, daljši od štirih ur, zato nekoliko mučno dolžino leta zaenkrat še uspešno kompenziram z navdušenjem nad tem, da me nekdo “zastonj” in prijazno streže. Če si navajen na nizkocenovne letalske prevoznike, potem je takšen let dogodivščina zase, pa čeprav ne veš, kaj bi s svojimi nogami, zakaj vrat noče držati glave in zakaj na letalu ne moreš spati več kot nekaj deset minut skupaj.
V zraku je spet čutiti tisto vznemirjenje, ki ga je pred zadnjima potovanjema odpihnilo dejstvo, da naju na cilju čakajo prijatelji, gostitelji in vodiči v eni osebi, na katere se lahko zaneseva. Še danes ne vem točno, kako oz. s čim bova v soboto opravila prvi del poti. V zraku visi tudi drugi del bivanja na “drugem koncu sveta” in nič od tega me (še) ne moti. In na to sem ponosna. 
Pred nekaj leti sem namreč načrtovala vsako uro potovanja. Priprava okvirnega programa je v takšnem primeru dobra in premišljena poteza, preveč popoln pa prej pomeni napetost kot pa sproščenost in brezskrbnost.
Drugi del potovanja, torej (prvi bo delovni). Radovednost je dala ideje, te pa so se sprevrgle v želje, tako da ni dvoma o tem, kaj bi rada videla. Nekakšno oviro na poti predstavljajo agencije, ki organizirajo potovanja po državi in se ukvarjajo z rezervacijo poceni letalskih vozovnic. Te si namreč zelo želijo najinih osebnih podatkov, vključno s številkami potnih listov in podatki o kreditni kartici, ki naj bi jih poslala kar po faksu oz. elektronski pošti, kar se mi ne zdi pametna ideja.
Glede na to, da se je letos izkrivilo že toliko stvari, ki bi se morale zgoditi z 99-odstotno gotovostjo in sem o njih govorila naglas, naj želena destinacija zaenkrat ostane skrivnost. Razen v primeru, če ima kdo izkušnje z rezervacijami poceni notranjih letov po najožji državi Južne Amerike
Posted in O vsem po malem, Potovanja | No Comments »
Že kar nekaj dni sem doma (opisal pa sem samo pot), zato je skrajni čas, da strnem vtise.
Costa da Caparica je bila včasih ribiška vasica (o njihovih današnjih tehnikah ribolova bom kakšno rekel v enem naslednjih prispevkov), danes pa je (po mojem videnju) nekje na začetku pretvorbe v turistično mesto, do tja pa jim manjka še marsikaj (med drugim tudi boljša povezava z javnim prevozom). Imajo eno samo glavno turistično ulico, nekaj hotelov, niti ene konkretne trgovine, imajo pa kilometre peščene plaže, kjer se (predvsem čez vikend) hladijo (voda je res mrzla) pregreti Lizbončani. Meni osebno peščene plaže niso preveč všeč. Mi je pa postalo jasno, zakaj so Brazilci tako dobri nogometaši (ker ni na plaži kaj početi, igrajo nogomet ).
[Costa da Caparica - pogled na plaže s hotelske terase]
Tako, da oko, se mi je tisti del Coste, kjer sem bil jaz, zdel kot kakšen Gajac na Pagu, betonska (polprazna) džungla z veliko (polpraznimi) apartmaji, ki so že videli boljše čase. Negativno sem bil presenečen tudi nad velikim številom potepuških psov. V glavnem - Costa da Caparica ni nič posebnega, ima samo plažo, zaradi katere pa se obisk (spet, po mojem mnenju) ne splača.
[stolp in most Vasco da Gama]
O Lizboni imam pa nekam mešane občutke… Mesto kot tako se mi ne zdi prav nič posebnega, na spomenike pa nikoli nisem padal. Kar sem si zapomnil:
- Avenida da Liberdade je fina, ker nudi dovolj sence in klopi za počitek.
- Ponte 25 de Abril mi je, kot gradbeniku, seveda ostal v lepem spominu. Zanimivo je, da je sumljivo podoben Golden Gate Bridge v San Franciscu, bojda pa podobnost ni naključna, saj naj bi oba gradilo isto podjetje. Je pa pri tem lizbonskem mostu zanimivo to, da imajo z njim ogromno problemov, saj je voziščna konstrukcija v večji meri sestavljena iz jeklenih rešetk, zato avtomobili povzročajo ogromno hrupa, kar zelo moti prebivalce na drugi (južni) strani reke Tejo (Portugalci tej reki rečejo Rio Tejo, v angleščini je Tagus river, kako je pa v slovenščini?) v mestu Almada, ki je nekakšno spalno naselje Lizbone. Voziščne konstrukcije pa ne morejo zamenjati, saj mora biti prepustna zaradi vetrov, ki tam pihajo.
- Ponte Vasco da Gama je še eden most, ki mi je ostal v spominu. Je najdaljši most v Evropi, na enem delu visi na kablih. Deluje zelo impresivno, ko se vije čez zaliv…
- Zanimiv mi je bil tudi stolp Vasco da Gama, le streljaj stran od prej omenjenega mostu. Predvsem je zanimiva njegova zgodba. Zgradili so ga za potrebe svetovne razstave leta 1998, ga zaprli za javnost leta 2004, ga skušali oddati v poslovne namene, pa niso dobili najemnikov. Zadnja novica bi naj bila, da ga bodo spremenili v luksuzni hotel. Kakorkoli, na pogled je fantastičen.
- Spomenik Cristo-Rei (v prevodu bi to pomenilo nekaj podobnega kot Kristus kralj), ki gleda na Lizbono in ki je sumljivo podoben podobnemu spomeniku v Rio de Janeiru. Imel sem to srečo, da sem lahko obiskal razgledno ploščad in užival v prekrasnem razgledu na Lizbono.
- …
[Ponte 25 de Abril, nad njim Cristo-Rei]
Seveda je omembe vrednih reči v Lizboni še več, pa vendar mi je to najbolj ostalo v spominu. Nasploh se mi zdi, da je v Lizboni bolj kot znamenitosti potrebno začutiti utrip in ljudi, spomeniki so povsod enaki. Ljudje so prijazni in odprti (razen ko te kdo nadira, ker si šel pred njim na avtobus :)), hrana je čudovita (toliko rib in morskih reči, kot sem pojedel prejšnji teden, nisem pojedel v petih letih prej). Še ena zanimivost glede hrane - veliko njihovih tradicionalnih jedi sestavlja tudi polenovka, Portugalci naj bi imeli več kot 300 receptov za njeno pripravo. In zakaj zanimivost? Ker polenovke v njihovih morjih sploh ni…
O modernem portugalskem ribolovu, prazniku fado, portugalski tradicionalni večerji in zanimivemu letu proti domu pa bom kaj več povedal v naslednjih dneh.
Posted in Portugalska | No Comments »
Prvi sklop:
1. Kako naj napišem življenjepis in spremno pismo, da ne bom izpadel preveč ali premalo samozavesten?
2. So primeri življenjepisov in spremnih pisem na spletu res tisto, kar kadroviki pričakujejo od kandidatov?
3. Ponovno primeri življenjepisov in spremnih pisem - se mi samo zdi, ali so narejeni za tiste, ki želijo delati v trženju oz. marketingu? Ali pa bi morali v tem stilu prošnje pisati tudi biologi, medicinske sestre blagajniki in učitelji? (”Vašo uspešnost bom na tak in tak način povečal za 20 %.”)
4. Koliko časa moram dati na voljo delodajalcu, da mi odgovori na poslano prošnjo oz. ponudbo?
5. Če mi v tem času ne odgovori, ali mu je primerno poslati še en mail? Ga poklicati? Ne bom izpadel vsiljivo?
6. Ali v podjetjih sploh pregledujejo baze, ki se jim polnijo s pomočjo spletnih prijavnih obrazcev?
7. Zakaj ni odgovora? Ali ni vljudno podati vsaj nekega odgovora, pa čeprav gre za vzorec, ki ga pošljejo (lahko po e-pošti, ki je zastonj) vsem zavrnjenim kandidatom?
8. Kako naj vem, pri čem sem, če ni nobenega odziva na poslano prošnjo?
9. Kako naj vem, kaj moram drugič narediti bolje?
10. Ali je smiselno pošiljati prijave za delovna mesta, za katera se zahtevajo izkušnje?
11. Kako naj pojasnim, da bi se z veseljem naučila marsičesa?
12. Kako naj pridobim izkušnje?
Drugi sklop:
13. Ali je primerno, da brezposelna oseba zavrne ponudbo/ne naredi vsega za službo, v kateri se ne bi počutila dobro in bi jo sprejela samo zato, da ne bi bila več brezposelna?
14. Ali je primerno, da brezposelna oseba zavrne ponudbo/ne naredi vsega za službo, ker ne želi stagnirati in se zadovoljiti z istim delom do konca življenja?
15. Ali sme brezposelna oseba sploh izbirati, kaj bi rada počela?
16. Če brezposelna oseba posluša srce: Kako se odzvati na okolico, ki kriči, saj si si sam kriv, kaj pa si izbirčen?
17. Ali je primerno za 14 dni oditi na drug konec sveta, ko pa si v zadnjih dveh tednih poslal 20 prošenj, na katere še nisi prejel odgovora? (Kaj pa če bo prav v tem času nekaj…)
18. Ali je primerno za 14 dni oditi na drug konec sveta, čeprav si brezposeln?
Posted in Iskanje zaposlitve | 9 Comments »
Bilo je krajše, boljše in lepše od pričakovanega, pa vendar brez posebnih občutkov.
Pri dvopredmetnem študiju imaš najprej dva zagovora svojih diplomskih del. Pri prvem te prevevajo prav posebni občutki, ki pa kmalu minejo, saj veš, da si še vedno študent. Drugi ni nič posebnega, saj si vse že doživel.
Podelitev diplome pride na vrsto šele čez tri ali štiri mesece, ko si na vse skupaj že pozabil.
Obstajata dve možnosti: ali si že nekaj časa v delovnem razmerju in ti podelitev predstavlja zgolj neko formalnost (tako bi bilo pri meni) ali pa si brezposeln in te vsaka druga beseda slavnostnih govornikov spomni na to dejstvo in posledično na lastno nesposobnost.
Vse skupaj se potencira, če se nekaj tebi najbližjih oseb intenzivno ukvarja s svojimi doktorskimi disertacijami.
Pesimizem? Ne. Zgolj malo slabši dan, ki pa ga bo vsak čas odpihnil veter. Začel je pri rožah na balkonskih ograjah.
Ampak lučke, ki nam kažejo pot v svetlo prihodnost… te so bile pa lepe.
Mimogrede, dekan je v svojem govoru dejal, da mu je predstavnik (morda celo rektor?) ene izmed največjih ameriških univerz povedal, da naj bi se ameriške univerze vračale k evropskemu duhu, ki so ga izgubile pred nekaj desetletji. Torej ne izobraževati samo za poklic, ampak tudi za svojo stroko oz. znanost.
Posted in Iskanje zaposlitve, Osebno | 7 Comments »
