Pred dopustom sem se odločila, da prenosnik končno odnesem na servis, kjer naj mi povedo, ali je res normalno, da se ventilator nikoli ne izklopi oz. večino časa dela z vso močjo. To so sicer zagotavljali kar nekaj časa. Da so računalniki zdaj bolj zmogljivi in se morajo bolj hladiti. In da jih je treba redno čistiti. Prav, pa naj gre na čiščenje, če je že po novem tako.
V petek sem klicala na servis, kjer mi je prijazni serviser odgovoril, naj ga čim prej prinesem, ker v ponedeljek odhaja na dopust. Potrebno naj bi bilo le čiščenje in še isti dan bi ga dobila nazaj. Zmeniva se, da tega garancija ne krije, saj gre za redno vzdrževanje. Poskusila sem še s tem, da je res glasen in da ne morem verjeti, da je to normalno. Ko sem mu povedala, da je star leto in pol in še nikoli ni bil očiščen, sem pa tako izgubila vso kredibilnost. Prav. Ampak noben prenosnik v “družini” še nikoli ni bil očiščen, pa vsi delajo bolje. Mogoče imam pa res tako hudo mašino. 
Čez nekaj časa je zazvonil telefon in serviser mi je sporočil, da je odprl prenosnik ter ugotovil, da so lopute polomljene. ?!? Ker naj bi se videlo, da prenosnik ni nikoli padel na tla ali podobno, bo popravilo krila garancija. Strinjala sem se, da ga pošlje v tujino, ker sem tako ali tako odhajala na dopust. Poglavje “glasni prenosnik” je bilo zame zaključeno, in to prav dobro, saj sem na nek način imela prav. Doma je bilo soglasno sklenjeno, da se je vajeku vseskozi delala krivica, češ kako slabo deluje. Očitno je kar dober, če je leto in pol delal praktično vsak dan s polomljenim ventilatorjem. To ni kar tako.
Po vrnitvi z dopusta sem klicala na servis, da bi izvedela, kje je moj prenosnik. Naslednji dan so me poklicali nazaj in povedali, da je računalnik popravljen in me čaka. Zamenjana sta bila ventilator in disk. DISK?!? Kakšen disk?!? Od takrat, ko sem na vprašanje, kje je stari disk, dobila odgovor, da je ostal v Franciji, se spomnim samo to, da podjetje menda nikoli ne gre v svojo škodo in da diska že ne bi zamenjalo kar tako. Prav. Kako bi ga pa lahko dobila nazaj, ker je delal? Nemogoče.
Sledilo je posredovanje na višji ravni in še kakšen klic, nato pa sem prišla do ugotovitve, da pri nas verjetno res nihče ne more vedeti, kaj se je z diskom dogajalo. Dobila sem še nekaj rahlo nasprotujočih si informacij, tako da na koncu sploh nisem bila prepričana, ali ima prenosnik res nov disk. (Pozneje sem s pomočjo priporočenega programa ugotovila, da je za diskom res le 140 ur delovanja.) Zanimivo je bilo tudi to, da je po zamenjavi diska prenosnik nekdo prižgal ter naložil OS in v mojem imenu sprejel licenco. Nato je prenosnik še poimenoval, in to s šumnikom. Verjetno ne v Franciji.
Čeprav sem podpisala izjavo, s katero se strinjam, da podjetje ne odgovarja za podatke, je bila tole zelo negativna izkušnja. Preden sem prenosnik odnesla na servis, sem v naglici namreč naredila varnostno kopijo le nekaterih dokumentov. Da bi mi zamenjali povsem delujoč disk, si resnično nisem predstavljala. Dopuščam možnost, da so disk zamenjali brez predhodnega obvestila, ker sva bila tako serviser kot jaz na dopustu. Morda se je z diskom kaj zgodilo šele pri prevozu v Francijo. Morda…
Skratka, nekaterih podatkov ni več, ventilator se izklaplja, prenosnik je nekoliko tišji, dela pa še vedno ne tako, kot bi moral prenosnik, ki je pred letom in pol stal skoraj 1.400 EUR. Moj naslednji prenosnik ne bo stal več kot pol toliko, upam pa, da ga takrat ne bom več potrebovala in si bom lahko omislila klasičen namizni računalnik z velikim zaslonom in enkratno tipkovnico.
Posted in O vsem po malem | 4 Comments »
Kakšen mesec nazaj je na mailing listo, katere član sem, priletelo pismo s prošnjo, da naj prosim kdo predlaga kakšnega zobozdravnika s koncesijo nekje v bližnji okolici. Da jih ni, saj so vsi zasedeni in ne sprejemajo več pacientov. Sicer avtorja potem nisem pobaral, kakšen je bil kaj odziv, a dvomim, da se je predlogov trlo.
Par dni nazaj se podobno pojavi na Facebooku. Druga oseba, isto vprašanje, odgovori pa v skladu s pričakovanji – prostih zobozdravnikov s koncesijo ni, kdor ga ima, pa njegovo ime skrbno čuva. Ponavadi do njih pridejo po direktni liniji iz otroštva. Zanimivo je, da razni seznami ZZZS o prostih kapacitetah sploh ne držijo – nekateri jih imajo po 100% preveč, pa jih še vedno sprejemajo (a nikoli ne prideš na vrsto), drugi jih imajo manj kot predvideva kvota, pa vseeno ne prideš zraven.
Sam sem pred leti ostal brez, postavljen pred dejstvo, da je koncesija veljala samo dokler sem bil še študent. Takrat sem se prepustil rokam študentov stomatologije na stomatološki kliniki – punca (študentka), h kateri sem hodil, je delala dobro, in nikoli nisem obžaloval, da sem hodil tja. Kasneje sem se prestavil k prijateljici, ki je doštudirala in dobila službo v zdravstvenem domu. Kakopak je zraven sodila tudi koncesija in tisto leto, ko je tam delala, je bilo zame, kar se zob tiče, sanjsko. A pritiski, nevzdržne razmere in idiotske zahteve zavarovalnic so botrovale k temu, da je šla na svoje. Jaz pa z (in za) njo, saj v prej omenjenem zdravstvenem domu kar naenkrat nisem več prišel na vrsto…
Danes svoje plombe plačujem. Še najtežji pri vsem skupaj je miselni prehod, saj sem živel s tem, da so zobozdravstvene storitve brezplačne. No, saj bi morale biti, nenazadnje zanje tudi plačujem. Resda malo, ampak tarife nisem jaz postavljal. Pa so res? Tudi če ima zobozdravnik koncesijo, vsako malenkost iz malo boljšega materiala plačaš. Da ne govorim o tem, da ima (tako zavarovalnice) pacient pravico do 25 minut obravnave in ene manjše plombe NA LETO! Resno vprašam – zakaj potem zobozdravstvenih uslug ne izvzamejo iz zavarovanja? Saj ni nič od njih! In ne vem, kakšna storitev je to, da prideš z bolečim zobom in ti bolečino zgolj odpravijo, za popravilo pa te naročijo čez pol leta. Kaj naj pa vmes?
Kakorkoli – jaz sem s svojo zobozdravnico zelo zadovoljen. Sicer storitve plačam, a jih opravlja zelo kvalitetno, se mi posveti, časovno prilagodi, na vrsto pridem v največ tednu ali dveh, če bi me kaj bolelo, vem, da bi mi zob popravila še isti dan.
Lahko bi pa še naprej iskal koga s koncesijo.
Posted in Mnenje | 5 Comments »
Nestrpnost mi ni všeč, še manj pa si želim biti podobna sosedu iz slavne zgodbe o vrtnih stolih. Poleg tega sem se po več letih deljenja sob in stanovanj z bolj ali manj znanimi sostanovalci ter še več letih življenja v podnajemniških stanovanjih v večstanovanjskih stavbah navadila na marsikaj. A vendar sem v teh vročih in soparnih dneh, ki jih preživljam v garsonjeri z enim oknom, postala nekoliko jezna na spodnjega(-jo) soseda(-o):
Ker lahko vsak v svojem stanovanju počne, kar želi, moram le globoko vdihniti…
Posted in O vsem po malem | No Comments »
V nekem slovenskem predoru se podre strop. Sodišče na zagovor pokliče železo, pesek in cement.
Najprej odgovarja železo: “Gospod sodnik jaz ne vem nič, mene so samo pripeljali na gradbišče in me posadili na strop, jaz nisem nič kriv.”
Nato na zatožno klop sede pesek: “Jaz nisem nič kriv, tovornjak me je pripeljal, zmešali so me z vodo in dali na strop, nič ne vem zakaj gre.”
Zadnji je na vrsti cement, ki pa slabe volje zavpije na sodnika: “A VESTE KAJ? ČE ME PREJ NISTE MEŠAL ZRAV’N, ME PA TUDI ZDAJ NI TREBA!”
(via e-mail)
Posted in Fore | No Comments »
iPod je pri hiši že skoraj tri mesece, jaz pa se še vedno nisem naučila razmišljati po applovo. Zato mi je občasno žal, da je bil med nešteto predvajalniki izbran prav ta. Ampak bil je lep in skoraj pol ceneje kot običajno (če ne štejemo poštnine) in bil je iPod.
Lep je še vedno, njegova uporaba (kadar ni povezan z računalnikom) je preprosta, zaslon boljši od mojega delovnega, a vendar…
Še isti teden, ko je ta predvajalnik prišel domov, je neko izostreno uho dejalo, da nekaj hrešči v levi slušalki. Hreščanja takrat nisem slišala, zdaj pa je postalo očitno zlasti pri hoji. Poleg tega lahko tudi tisti s slabšim sluhom slišijo nekakšno ropanje, če slušalko le narahlo potresejo. Ker je bil kupljen za pike/točke/zvezdice prek spleta, o reklamaciji niti nisem razmišljala. Tolažim se s tem, da je večinoma tako ali tako priklopljen na avtoradio.
Napravo je mogoče polniti le s priklopom na računalnik, kar je precej nerodno, če računalnika ne nosiš povsod. Recimo na dopust.
iPod je namenjen uporabi na enem računalniku. Če pri glasbi še nekako gre, se vse ustavi pri slikah. Slike je mogoče vanj dodajati namreč le iz enega računalnika. No, lahko tudi iz več, vendar se bodo pri prenašanju slik iz enega računalnika iz naprave izbrisale slike, ki so bile vanjo prenesene iz drugega računalnika. Temu se reče ta čudovita sinhronizacija.
Naprava res ljubi sinhronizacijo. Če iz računalnika izbrišeš en mp3, se bo ob prvi “sinhronizaciji” izbrisal tudi iz naprave. (Dopuščam možnost, da nisem spremenila kakšne privzete nastavitve.)
iPoda ni mogoče na preprost način uporabljati kot zunanji disk. Če bi želela iz njega na svoj računalnik prenesti glasbo, ki jo je vanjo prenesel nekdo drug, to ne bi šlo. Po krajši raziskavi sem ugotovila, da je to sicer mogoče, vendar ne s povleci in spusti. Tudi sicer je to največja pomanjkljivost. (Predvidevam, da ne gre zaradi predalčkanja podatkov, ki ga naprava izvaja, s čimer omogoča iskanje skladb po različnih kriterijih.)
iTunes… To je Applov program in vse, kar je treba povedati, je to, da se še nisem naučila primerno razmišljati. Uporabljam ga zato, ker se je drug uporabnik iPoda že naučil razmišljati po applovo in ga uporablja tudi sam. En teden sem se trudila s programom MediaMonkey, vendar je potem vse skupaj še teže, ker je iPod tako ali tako namenjen eni osebi z enim računalnikom.
Nekateri računalniki imajo več vhodov USB kot Maci, kar napravo očitno zmede. Če med njenim polnjenjem priklopim ali odklopim kakšno drugo napravo, se ponovno začne sinhronizirati ali pa prekine polnjenje.
Ampak… je pa lep
Posted in O vsem po malem | 11 Comments »
