V treh dneh prebivanja v oazi sredi puščave Atacama na nadmorski višini 2436 m so za nama trije nepozabni izleti. Tokrat sva si pustila biti razvajena in sva kupila paket – letalske vozovnice, nastanitev in izlete, kar se je izkazalo za dobro idejo, saj je potovanje tokrat prvič tudi dopust. Običajno sva se vrnila še bolj utrujena, kot sva odšla. Zdaj pa hiter pregled.
V petek popoldan smo si ogledali »Dolino mrtvih« in se sprehodili po »Lunini dolini« (spet pišem brez dostopa do interneta in ne morem preveriti pravih izrazov). Njeno izvirno ime, ki ga je dobila po svojem videzu, je »Marsova dolina«, a se je s prevodi izgubilo. Od tega dne bo v spominu ostalo pokanje kamnitih sten, ki je posledica ohlajanja ob sončnem zahodu (podobno pokanju ledu), in naporen sprehod po peščenih sipinah.
V soboto smo na poti do mesteca Toconao videli projekt Alma Project, ki ga med drugim financirajo Kanada, ZDA in EU. Gre za največji »teleskop« na svetu, ki bo raziskoval vesolje. V narekovajih zato, ker temelji na radijskih valovih in ne lečah (ni optični). Tale terminologija mi ni blizu… Izlet smo zaključili na »Lagunas Altiplanicas«, veliki slani planoti, na kateri so tudi slana jezera, ki gostijo flaminge.
Nedelja se je začela ob 4.30 zjutraj. Odpravili smo se do gejzirjev (El Tatio) na nadmorski višini pribl. 4400 m in tam pričakali sončni vzhod. Gejzirji so se smi zdeli skrivnostno privlačni že vse od kakšnega 6. ali 7. razreda OŠ, ko sem jih prvič videla na neki e-enciklopediji. In res so bili takšni. Vse dokler se name ni spravila višinska bolezen, ki ji je pomagal moj že od nekdaj nizek pritisk, ki je bil še umetno znižan. Pri meni se je pokazala kot vrtoglavica tiste stopnje, ko že vidiš temo in zvezde. Na srečo to ni bil nov pojav, tako da sem se še pravočasno odvlekla nazaj na avtobus. Po kakšni uri sem spet lahko samostojno stala, če sem le pospešeno dihala skozi usta, tako da sem v gejzirjih vseeno uživala.
Na poti nazaj smo občudovali bolj in manj aktivne vulkane, floro in favno ter vasico Machuca s 40 prebivalci (vodič je sicer govoril o šestih) na nadmorski višini 4015 m. Prebivalci »pasejo« lame in se preživljajo s prodajanjem ražnjičev iz njihovega mesa turistom.
Jutri je najin zadnji dan v puščavi in prvi brez izletov. Odpraviti sva (no, sem) se želela še na arheološki izlet, a jih za jutri ne organizirajo. Očitno niso tako popularni kot kopanje v naravnih termah, na primer. To možnost sva sicer imela tudi midva danes, a te voda kljub svojih 33 °C ne pritegne, če je zunaj -12 °C. Skratka, verjetno si bova ogledala najpomembnejši arheološki muzej v Čilu, nato pa pričakala »sopotnika iz Münchna«, ki sta se odločila, da pot v San Pedro premagata z 22+2-urno vožnjo z avtobusom (Santiago-Calama-San Pedro).
Posted in Potovanja, Čile | No Comments »
Že ko sva prihajala v Čile, sva se odločila, da bi rada videla tudi sever države (no, pa tudi jug in zahod, ampak nekje je potrebno potegniti črto). Odločila sva se za San Pedro de Atacama. Žal so rezervacije iz Slovenije skoraj nemogoče (če človek ne zna špansko), zato sva želela to opraviti v Santiagu, pa tudi tam ni šlo brez problemov. No, po vseh kolobocijah nama je le uspelo…
Potovanje se je za naju začelo v petek ob štirih zjutraj, saj sva morala ujeti letalo, ki je iz Santiaga odletelo proti Calami ob 6:10. Taksist je bil pripravljen ob dogovorjeni uri in naju ekspresno dostavil do letališča. To, da je vozil brez taksimetra, kljub temu, da je bil ‘uraden’ hotelski taksi, in da naju je oskubil za 48 dolarjev (realna cena bi naj bila okoli 30, prvič smo plačali 35, drugi so plačevali po 40), bomo gladko zanemarili… Letela sva z letalsko družbo LAN. Pričakoval sem katastrofo, dočakal pa eno najnovejših letal, držali so se urnika, pa tudi ostale zadeve so bile precej na nivoju, kljub temu, da je šlo za notranji let. Pohvalno.
Po prihodu na letališče v Calami naju je čakalo drugo presenečenje – ob izhodu je čakal človek s tablo, na kateri je bilo tudi moje ime, in ki naju je usmeril do prevoza za San Pedro. Organizacija je torej vredu. Pot z avtobusom je trajala uro in pol, ceste pa so… hm… zanimive. Ker gre za puščavo, ponekod sploh ni asfalta, ampak samo utrjena podlaga, ki pa je precej boljša kot kakšne slovenske makadamske ceste. Kljub temu mi je bilo že po prvih kilometrih jasno, zakaj je bilo v ponudbi rent-a-car podjetij na letališču več kot 90% vozil terenskih…
San Pedro pa je posebna zgodba. Asfalt boste iskali zaman, omejitev skozi naselje je 20 km/h predvsem zaradi prahu in peska, ki ga vozila dvigujejo, ulice so ozke in brez pločnikov, ponekod s polmetrskim jarkom ob robu, ki ločuje cesto od ‘pločnika’ in verjetno služi tudi za odvajanje vode ob dežju. Verjetno predvsem zato, ker je kraj znan po tem, da ima vsaj 330 sončnih dni in samo eno obilno deževje na leto. Posledično je zrak zelo zelo suh, kar se čuti predvsem na grlu in pa na koži. Naj omenim še to, da so noči tukaj zelo zelo mrzle (-7 °C), na soncu čez dan pa je kar precej toplo, zato upam, da se ne prehladiva…
Mesto živi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno malih ‘hosterij’, motelov, hotelov, hostlov in tujcev. Kot zanimivost naj omenim, da je v mestu tudi ’slovenski’ hostel, imenovan Sonchek. Midva žal nisva tam, si ga pa imava namen ogledati v naslednjih dneh…
Posted in Potovanja, Čile | No Comments »
Sreda je minila v znamenju avtohtonega prebivalstva Čila. Z boljšo polovico para iz Münchna (v bistvu iz Maribora) sva se odpravili v “muzej umetnosti avtohtonega prebivalstva pred Kolumbom”, ki naj bi bil tisti muzj, ki ga je treba obiskati, če imamo na voljo čas za obisk zgolj enega muzeja oz. razstave. Razstava “Bodies” je tako že drugič padla v vodo. No, če bi si jo res želela videti… 
Popoldan sva se odpravili v umetno vas, kjer so hišice pravzaprav stojnice, na katerih domačini prodajajo svoje tipične izdelke: izdelke iz srebra in poldragega modrega kamna lapislázuli (slovenskega izraza še ne poznam, ponovno pišem brez interneta), preproge, lončevino, oblikovano steklo, usnjene izdelke, izdelke iz nojeve kože, iz alpake in podobno. Pueblito los Dominicos je dober primer, kako na enem mestu pokazati vso tipično obrt neke države.
Na poti nazaj sva imeli nekaj težav s prevozom. Domačinko sva vprašali samo, ali nek avtobus pelje v najino smer. Takoj nama je ustrežljivo začela razlagati, kako in kaj, a sem ji žal morala povedati, da ne govorim špansko. (To je približno vse, kar je ostalo od dveh let španščine v gimnaziji.) Namenila nama je usmiljen pogled in nadaljevala. Nekako smo se sporazumele, na kateri postaji bi bilo dobro prestopiti. Tam je spet pristopila do naju in povedala, da sva na pravi poti, potem pa nama razlagala, kako naprej. Seveda je nisem razmela, moja sopotnica pa se je s tega mesta enkrat že pripeljala domov, zato sva se ji le zahvalili.
Ko avtobusa po precej dolgem času še vedno ni bilo, vozniki pa so nama spet nekaj prijazno razlagali, sem predlagala, da odideva do druge ulice, kjer sem v prejšnjih dneh že videla avtobus, ki sva ga čakali. Na poti tja sem končno razumela, kaj so mi želeli povedati gospa in vozniki, takoj zatem pa se je tudi sopotnica spomnila, da pa le ni čakala na tisti postaji. Pot domov je tako trajala nekaj dlje, kot če bi se tja odpravili peš, prišli pa sva le. V bistvu sem želela potrditi stereotip o prijaznih in ustrežljivih domačinih, ki naju v hotelu med drugim prostovoljno budijo ob štirih popoldan ali treh zjutraj. “Hello, madam. This is your wake-up call.” 
Ja, takšen klic bi prav prišel jutri (v petek), ko morava biti ob 5. uri zjutraj že na letališču. Dnevi ločenih dejavnosti in likanja srajc se počasi iztekajo, sonca je vsak dan manj, temperature pa padajo z veliko hitrostjo. Prihaja zima, zato se seliva na sever. Sicer v mestece na 2440 metrih nadmorske višine, zato bo še hladneje kot v Santiagu, ampak sliši se pa fino. Druga polovica julija… zima… selitev na sever.
Posted in Potovanja, Čile | No Comments »
Dan se je začel že ob štirih zjutraj, zato sem imela do devetih, ko se tukaj vse prebudi, dovolj časa za načrtovanje današnjih aktivnosti in likanje srajc ob sončnem vzhodu. Vzhod je vsak dan manj impresiven, ker je Santiago prekril smog. Zdaj se vidi le še del Andov, izvedela pa sem, da mesto obkroža še druga veriga, ki je ni mogoče videti že več dni. Če v prihodnjih dneh ne bo dežja, bomo kljub nebu brez oblakov videli le še do sosednjih stolpnic. Mesto je zelo onesnaženo, vse skupaj pa se je poslabšalo pred leti s spreminjanjem režima javnih prevoznih sredstev, ko so si prebivalci začeli množično kupovati avtomobile. Tako pravi moja osebna vodička po La Chasconi - hiši Pabla Nerude, poimenovani po njegovi tretji ženi.
Ko so bile srajice zlikane, Robi pa na predavanjih, sem se odpravila na voden ogled mesta z avtobusom “skoči gor in dol”. Karto mi je prodal fant, ki mi je kljub vrsti za mano razložil, da je živel v Braziliji, kjer je imel sostanovalca s slovenskimi in nemškimi koreninami. Zahvalil se mi je po slovensko in pripomnil, da se hvala reče tudi v hrvaščini. V Santiagu je sicer zelo veliko priseljencev s Hrvaške.
Prvi in edini postanek je bila četrt Bellavista, ki je znana po gledališčih, restavracijah in različnih lokalih z glasbo. Nekakšna različica dublinskega Temple Bar-a. Tukaj se nahaja ena izmed treh hiš Pabla Nerude, ki je odprta za javnost. Hiša je sestavljena iz treh hišic, polnih predmetov, ki jih je prinašal s poti po svetu. Hiša je bila sprva skrivno pribežališče zanj in njegovo bodočo tretjo ženo. Prva hiša je urejena kot stara ladja, druga kot svetilnik, v tretji je knjižnica. Hišice, ki imajo vsaka po dve ali tri sobe, so med sabo povezane s parkom, sredi katerega je nekoč izvirala tudi voda, ki je predstavljala morje. Izvir so pozneje zaradi onesnaženosti speljali drugam. Vse tri hiše so resnično majhne, zlasti pa prva, v kateri sem se počutila kar nekoliko utesnjeno. Zanimivo, glede na to, da je bil Pablo Neruda precej velik. Poleg tega so polne stvari, ki jih je zbiral. Zbiral je - stvari. Od kozarcev, krožnikov, kipov, knjig in punčk do babušk. V “svetilniku” je bila najzanimivejša stvar slika Matilde, tretje žene, ki jo je naslikal mož Fride Cahlo še preden je (uradno) izvedel za njuno zvezo. V Matildinih skodranih laseh je skrit profil Pabla Nerude.
La Chascona je bila brez dvoma vrhunec današnjega dne. Glede na zgodnji začetek dneva sem si preostale znamenitosti ogledala kar z avtobusa, sicer pa sva zanimivejše tako ali tako videla že včeraj. Preostanek dneva je bil namenjen iskanju drugega hotela in razmišljanju o aktivnostih v prihodnjih dneh. V Santiagu se počutim zelo varno in sproščeno. Verjetno zato, ker me zelo spominja na kakšno evropsko mesto, ki mi je blizu, zaupanje pa vzbujajo tudi ljudje na ulicah, med katerimi se počutim tako kot npr. v Ljubljani. Vseeno pa imam z izbiro destinacij nekaj težav, saj je do končne postaje podzemne 30 minut hoje po monotonem spalnem naselju, v katerem lahko vidiš samo vratarje in sobarice, ki skrbijo za stanovanja tukajšnjih japijev. Trenutno razmišljam o razstavi Bodies v sosednji stavbi, s katero sem se spogledovala že lani v New Yorku, a zanjo nisem zbrala poguma.
Še nekaj opažanj: Na motorjih (predvsem skuterjih) vsi nosijo čelade, prav tako vsi delavci na gradbiščih. Ti poleg čelad nosijo tudi zelene ali oranžne jopiče. Nič nenavadnega ni, če kakšen delavec med malico zaspi na pločniku, prislonjen ob drevo. Kljub temu na gradbiščih vse mrgoli.
Posted in Potovanja, Čile | No Comments »
Za mano je najhujši let v življenju. To sem sicer mislila že po pristanku v Trevisu in nato Dublinu, toda sobotni let gladko prekaša oba. Potem ko sva se po avstrijskih in nemških avtocestah dve uri vozila s povprečno hitrostjo 10 km/h in upala, da ujameva letalo, sem bila sicer zelo vesela, ko sem končno sedla nanj, a že neurje pred Münchnom, med katerim sem volan komaj držala naravnost, je nakazovalo zanimiv let. Bolj kot smo se približevali goram, bolj smo padali gor in dol, za nameček pa so nas obdajale še strele. Postalo mi je zelo vroče in v mislih sem si prvič ponavljala “samo naj pridemo dol”. Da ne pretiravam, pove to, da je bil to tudi Robijev najbolj razburkan let, istega mnenja pa je bil še par, ki sva ga srečala v Münchnu in je v Santiago odpotoval z istim ciljem. Iz Madrida smo v Santiago mirno leteli ponoči. Nočni leti so dobri, saj je 13 ur minilo brez težav. Nekaj zaslug ima tukaj tudi Robi, ki je že osvojil prednosti elektronskih kart in nama rezerviral sedeže, na katerih lahko iztegneš noge (in jih nasloniš na škatlo pred sabo). Skoraj prvi razred.
Letališče v Santiagu smo zapustili po debeli uri. Najprej smo čakali “na meji”, nato pa še carini. V Čilu sta med najpomembnejšimi izvoznimi artikli sadje in zelenjava, zato je vnos kakršne koli hrane strogo prepovedan. Med traki za prtljago, ki so hkrati tudi čakalni prostor za carino, se je sprehajal dobro izurjen pes, ki se je ustavil pri meni in nepremično gledal v moj nahrbtnik. Takoj zatem je k meni pristopila uradna oseba in me vprašala, ali imam s sabo sadje. Na srečo sva na letalu pojedla še zadnja jabolka in ostanke odvrgla v smeti. Vonj je očitno ostal prisoten, saj sem morala pokazati vsebino nahrbtnika. To je bilo na srečo tudi vse. Sledil je pregled vse prtljage vseh potnikov, nato pa iskanje prevoza do hotela. Glede na to, da smo bili štirje, je bila najbolj smiselna možnost taksi, za katerega pa smo imeli preveč prtljage. Moj kovček je tako pristal na strehi…
Včeraj in danes (ponedeljek, ne vem, kdaj bova prišla do interneta) sva se na hitro spoznala s Santiagom. Trenutno sva v nekakšni finančni četrti, katere del spominja na spalno četrt srednjega in visokega srednjega razreda. Poleg hotela se nahaja največji trgovski center v Čilu in najpomembnejši v Južni Ameriki (Parque Arauco). Res je ogromen, v njem pa nimaš občutka, da se nahajaš v Čilu, saj je le še en izmed mnogih centrov s trgovinami, ki jih najdeš povsod po svetu. Občutek, da sva v Čilu, sva dobila šele danes, ko sva po navodilih Lonely Planeta v treh urah prehodila strogi center Santiaga. Izpostavila bi pse, ki nepremično ležijo po ulicah, “policaje” (carabineros), ki jih je v centru res veliko, različne varnostnike, ki npr. v predelih s hrano (food court) goste opozarjajo, naj nahrbtnikov in torbic ne puščajo na sosednjih stolih, in to, da sem okrog hodila v kratkih rokavih, med tem ko so domačini v toplih jaknah in celo zimskih plaščih. Konec koncev je tukaj zima…
Santiago je sicer mesto s 4.671.500 prebivalci, ki leži neposredno pod Andi na nadmorski višini 543 m (Lonely Planet). Časovna razlika med Santiagom in Ljubljano je 6 ur. Čile je “najstabilnejša” in precej draga država v Južni Ameriki, njegova prestolnica pa velja za najbolj varno mesto v Južni Ameriki. Zdi se mi, da sem v prvih dneh spoznala predvsem Santiago premožnejšega srednjega razreda. Govoriti o Čilu ali celo Južni Ameriki bi bilo tako, kot govoriti o Evropi, za katero vsi vemo, da ji je skupna različnost.
Mimogrede, včeraj sva izvedela, da imajo ta in naslednji teden učenci počitnice, kar pomeni vrhunec zimske sezone. Želeni izlet je bil pod velikim vprašajem, saj so poceni letalske karte razprodane, prav tako hoteli. Agencijam nisva povsem verjela ali pa sva upala, da bova še kaj izbrskala, zato sva zasedenost preverila sama in ugotovila, da so imeli prav. Po dobrem premisleku in preračunavanju sva se odločila, da vseeno odpotujeva, saj v Čilu verjetno ne bova spet prav kmalu. Konec tedna bova tako odpotovala v najverjetneje najbolj turistični kraj v severnem delu Čila - San Pedro de Atacama.
Posted in Potovanja, Čile | No Comments »
