V nedeljo pred tednom dni sem se na hitro odločil, da bom prodal avto. In najboljši način za kaj takega je objava oglasa na internetu, saj vsi vemo kje - avto.net, starosta med tovrstnimi stranmi, najbolj prepoznavna in (verjetno) z največ obiska.
Potrditveni mail sem prejel ob 20:42, točno ob 21:00 me je v nabiralniku pričakal nov mail, na moje veliko presenečenje ne od avto.net, ampak od avtooglasi.si.
Spostovani,
Ce zelite oglas za svoje vozilo “” objaviti tudi na portalu
www.avtooglasi.si in hkrati v naslednji tiskani izdaji stajerskega
in kommers oglasnika, pritisnite na spodnjo povezavo:
http://www.avtooglasi.si/add.php?extid=idoglasa
Opomba:
Ce boste izpolnili “Dodatne kontaktne podatke o prodajalcu”,
vas bodo kupci lahko poiskali preko interaktivne karte lokacije…
Uspesno prodajo vam zeli ekipa AVTOOGLASI.SI
Vse dodatne informacije naslovite na email info@avtooglasi.si
Blokiraj me:
Ce ne zelite prejemati ponudb za brezplacno oglasevanje pritisnite na povezavo
http://www.eavto.net/slurp/block_mailto.php?email=robert@nekje
Očitno je zadaj avtomatska skripta, najbolj pa zbode to, da se moraš ODJAVITI od ponudb za brezplačno oglaševanje. Zakaj že? Saj se tudi PRIJAVIL NISEM!
V naslednjih dneh sem od omenjene strani dobil dva maila, v katerih Helena prodaja svoja vozila, in znorel! Če česa ne prenesem je to posiljevanje z oglasi, na katere se nisem naročil. Zato sem jim spisal mail, kjer sem zahteval pojasnilo, kako se je moj mail znašel na njihovem seznamu. Odgovora do danes nisem prejel, čeprav sem isto vprašanje poslal tudi na drug email naslov, ki sem ga našel na njihovi spletni strani, pozanimal pa sem se tudi o možnosti prijave celotne zadeve informacijski pooblaščenki. Zaenkrat še čakam, odjavil se nisem (ker se tudi prijavil nisem), če dobim še en podoben mail, pa bom ustrezno ukrepal.
Zanimivo se mi zdi tole:
Informacije in gradiva na elektronskem naslovu www.avto.net so zaščitene s pravicami intelektualne lastnine družbe Avtonet d.o.o. ali pravnih subjektov, katerih vsebine so vključene v www.avto.net. (vir: avto.net, pravni poduk)
Glede na to, da so se ob pritisku na ponujeno povezavo v zgornjem mailu prikazali praktično vsi podatki, ki sem jih oddal na konkurenčni strani, je torej omenjena stran ravnala v nasprotju s pravili avto.net.
PRIPIS: najprej sem v jezi omenjeno stran zamenjal s stranjo avtocenter.si, ki nima s temi maili nič, tako da če je kdo prebral drugačen naslov, se opravičujem.
O politiki iz ponavadi iz povsem pragmatičnih (ali pa osebnih, če želite) razlogov ne govorim, in tudi tokrat bom svoje mnenje (bolj kot ne) zadržal zase. Bi pa rad povedal nekaj o pogovoru, na katerega sem se v zadnjem tednu večkrat spomnil.
Maja, ko se je začela afera, sem bil na sestanku v Angliji, o vsej zadevi pa sem bral na spletu. Na tem sestanku je bilo med drugim prisotnih tudi kar nekaj finskih kolegov, med njimi zelo ugleden profesor, znanstvenik in raziskovalec z našega področja, ki ga sicer že kar nekaj časa poznam, vseeno pa z njim nikoli nisem kaj veliko govoril. Ali pa on ni z mano. Do tistega dne.
Tisti dan sem mu pri zajtrku, ko si človek izmenja par vljudnostnih stavkov, omenil, da je finska Patria in podkupovanje slovenska tema dneva, kar je bilo dovolj, da je prisedel in mi povedal finski pogled na vso stvar. Spomnim se, da mi je omenil, da je Patria v večinski lasti države, da so v preteklosti že imeli afere s podkupovanjem in pa da bo, če je to res, vsa stvar odjeknila tudi na Finskem, saj so tamkajšnji ljudje zelo ponosni na dejstvo, da bi naj bili najmanj skorumpirana država na svetu, in to želijo tudi ostati. Sam sem mu rekel, da je tako vseeno, ker takšne zadeve v Sloveniji nikoli ne doživijo epiloga, saj stvar v bolj ali manj doglednem času vedno zamre. Rekel je, da je na Finskem drugače, da je tamkajšnja kriminalistična policija povsem avtonomna, še hujši pa so novinarji, ki so prav tako neodvisni in imajo najraje afere, v katere so vpletena državna podjetja. Epilog jutranjega pogovora je bil ta, da če se je res kaj zgodilo, bodo vsaj mediji to brez zadržkov dali v javnost.
Isti dan je gospod še enkrat stopil do mene, povedal, da si je pred sestankom vse skupaj prebral na domačih spletnih straneh in rekel nekaj, na kar se spomnim vsak dan, ko berem o tem, da je vse skupaj larifari, ker novinar ni pokazal dokazov. Rekel mi je, da v kolikor je finska policija koga priprla, sem lahko prepričan, da so imeli dovolj dokazov, saj drugače tega definitivno ne bi storili. Konec je znan - mislim, da je oseba priprta še danes, in zato kar malo dvomim, da je bilo pri poslu vse čisto.
Z zanimanjem sem si ogledal tudi včerajšnjo oddajo in komentarje po njej. Strinjam se, da je finski novinar napravil napako, ko je k pogovoru povabil samo eno stran, saj bi s tem pridobil na teži. Res je tudi, da je možno, da so objavljeni odgovori namerno izbrani tako, da vse skupaj še dramatizirajo. Vsaj Cekuta je ob vprašanjih novinarja izgledal kar precej izgubljen. Res pa je tudi to, da je največji kekec izpadel prav minister za obrambo, ki bi lahko že v oddaji s svojim nastopom in verodostojno držo stvari postavil na svoje mesto, tako pa se je obakrat (tudi v Odmevih po oddaji) bolj kot ne samo osmešil. Kot je rekel finski novinar - njemu očitno pač ni jasno, da nekje bolj proti severu vso zadevo preiskujejo precej bolj resno kot v Sloveniji.
Za konec bi dodal še star slovenski pregovor, ki se mi v teh dneh zdi najbolj primeren: “Kjer je dim, je tudi ogenj.”
Že leta sem precej nezadovoljen uporabnik storitev KlikNLB. Moti me ogromno stvari, najbolj ta, da kot komitent Banke Celje nimam vpogleda v transakcije na svoji kreditni kartici, da ne govorim o tem, da me praktično vsak teden pričaka obvestilo, da storitev zaradi tega ali onega razloga ne bo dostopna. Ampak vredu, človek potrpi in požre, da so le prihranki na varnem (no, kaj veliko jih tako ni), saj bi naj bilo za varnost dobro poskrbljeno.
Pa očitno ni. Tole me je danes pričakalo namesto prve strani klika.
Saj ne, da bi bil pretirano previden, ampak ko gre pa za banko in certifikate, pa dvignem obrvi. Naj torej certifikatu zaupam ali ne?
Najverjetneje je skrb odveč, saj podrobnejši pogled pokaže, da je bil certifikat izdan včeraj in še ni bil potrjen s strani nadzornih institucij, pa kljub temu - sramota za upravljalce spletnega mesta.
Kot zanimivost pa še tole: varnostno obvestilo me je pričakalo ob obisku Klika z brskalnikom FF3. IE7 ni niti trznil in me brez težav spustil naprej…
Iz San Pedra se do približno 100 km oddaljenih gejzirjev v Andih običajno odpravi med 4. in 5. uro zjutraj. Razlog je preprost: doživeti gejzirje tik pred sončnim vzhodom, ko je dviganje pare iz skrivnostno privlačnih lukenj najlepše vidno. Voda ima namreč približno 80 °C, zrak pa je ob najinem obisku imel -12 °C. Zaradi svoje temperature so gejzirji nevarni, čeprav tile nekoliko manj, ker niso visoki. Nevarnost predstavlja predvsem krhka kamninska podlaga okoli njih.
Do gejzirjev se vijejo kolone turističnih avtobusov in izposojenih vozil na štirikolesni pogon. Zdi se, da vozniki kar tekmujejo, kdo bo na cilj prišel prvi. Res je, da se tja odpravijo skoraj vsak dan in cesto zelo dobro poznajo, turisti pa smo bili na trenutke kar malo skeptični. Zlasti potem, ko je cesta postala le že malo bolj utrjena, a široka pot skozi puščavo.
Ko sem že pri avtobusih in kombijih: Ko mi kdo omeni avtobuse in Južno Ameriko skupaj, si zamislim avtobuse, ki se komaj še premikajo in so tako videti tudi od znotraj. V resnici pa smo se vozili z avtobusi, kot jih pri nas še nisem videla. Sedeži so udobnejši in prostora je več kot na letalu. Seveda je možno, da so takšni le turistični avtobusi, vendar sta tudi “sopotnika”, ki sta se iz Santiaga v San Pedro odpravila z redno avtobusno linijo, dejala, da je bil avtobus zelo udoben. Čeprav se je nekje sredi poti pokvaril…
V dobri uri in pol smo se z 2.400 m povzpeli na 4.200 m nadmorske višine. Wikipedia pravi, da gejzirji El Tatio niso najvišje ležeči gejzirji, čeprav vodiči vseskozi poudarjajo ta podatek. Kljub temu pa je višina ravno pravšnja, da nas, malo bolj občutljive, napade višinska bolezen. Pri meni je bila to vrtoglavica, zato sem gejzirje nekaj časa opazovala sede z avtobusa. To mi seveda ni bilo všeč, Robi pa ni želel, da bi omahnila v vrelo vodo, zato sva se spomnila, da bi morda pomagalo hitrejše dihanje skozi usta. Grlo je sicer skoraj zmrznilo, vrtelo pa se mi ni več, zato se je poskakovanje od luknje do luknje lahko nadaljevalo.
Tile gejzirji vode niso bruhali visoko, ampak so bolj brbotali. Vsake toliko časa se je kakšen opogumil in izbruhnil vodo nekaj metrov visoko. Vendar so bili kljub temu vznemirljivi… Ko stojiš na območju, polnem pare, vonja po žveplu, zanimivih barv in vroče vode, se ti zdi, da si prišel nekam v prazgodovino, ko o ljudeh ni bilo ne duha ne sluha in se je kuhalo nekaj velikega.
Po nekajurnem občudovanju narave in zajtrku, kuhanem v gejzirjih (segreto mleko), smo se odpravili nazaj proti San Pedru. Neprijeten občutek zaradi nadmorske višine je popustil že po nekaj metrih, nato pa se je začelo oprezanje za floro in favno, vulkanom, iz katerega se na petih mestih vali bel dim in rotenje voznika, naj vendar ustavi, da bomo lahko od blizu pogledali to in ono. A o tem naslednjič. Ne, slik še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Sposojeni fotoaparat je bilo treba seveda izkoristiti in trenutno prav paše objavljati slike, saj po osmih urah pisanja in razmišljanja o tem, kam naj postavim kateri odvisnik, kdo je “doer of the action” (kako je že to po slovensko?) in kam ga že moram postaviti, prav paše samo nekaj klikati in bolj malo pisati.
Za konec pa še video Lonely Planeta, ki lepo povzema doživeto v San Pedru in okolici. Vse je res, še najbolj pa tisto o masovnem turizmu.
Sposojeni fotoaparat je bilo treba seveda izkoristiti in trenutno prav paše objavljati slike, saj po osmih urah pisanja in razmišljanja o tem, kam naj postavim kateri odvisnik, kdo je “doer of the action” (kako je že to po slovensko?) in kam ga že moram postaviti, prav paše samo nekaj klikati in bolj malo pisati. 
