Zelo preprosto.
cat datoteka1 datoteka2 .. datotekaN > skupnaDatoteka
Ukaz CAT omogoča spreminjanje, modifikacijo ali pa kombiniranje datotek.
Lahko si privoščimo tudi malo več.
cat datoteka1 datoteka2 | sort | uniq > skupnaDatoteka
Ta ukaz denimo vrstice v datotekah sortira, za nameček pa še odstrani podvojene vrstice.
O problemu sem pisala tukaj.
Na občini so v lokacijski informaciji za gradnjo objektov navedli napačne podatke in zemljišče razglasili za kmetijsko (kot sem predvidevala, je res šlo za površen copy/paste). Gospod, ki je dokument pripravljal, je nato dejal, da je tako ali tako vseeno, kaj piše, ker se tam ne sme graditi. Seveda tudi to ne drži. Zemljišče je stavbno, pogoj za gradnjo pa je izdelava izvedbenega prostorskega akta (IPA) ali pa dopolnitev prostorskih ureditvenih pogojev (PUP). Do gradbenega dovoljenja je tako bistveno manj korakov, kot če bi bilo zemljišče kmetijsko.
Koliko parcel sva torej izpustila, ker so nama na občinah dali napačne podatke? (Izkušnje so naju namreč naučile, naj nikar slepo ne zaupava prodajalcem, pa čeprav nama pod nos molijo papirje.) Je med njimi tudi parcela, v katero sva se najprej zaljubila, pa so nama na občini rekli, da je zemljišče nezazidljivo, čeprav je bilo eno nadstropje že zgrajeno, v rokah pa sva imela gradbeno dovoljenje? Gospa je dejala, da ne ve, kako so prišli do njega, če pa že obstaja, je veljavno in se sme gradnjo dokončati. Ne podirati, ne spreminjati, temveč samo dokončati. Ker je bilo to nadstropje že precej staro in pošteno načeto, sva se nepremičnini odrekla. Da bi nadaljevala gradnjo na trhlih zidovih? Ne. Danes na tem mestu stoji popolnoma nova hiša, ki ni niti podobna tisti iz dokumentacije za gradbeno dovoljenje.
Skratka… Če se je zapletlo že pri eni sami lokacijski informaciji, si sploh ne upam pomisliti, kaj naju še čaka… Držimo pesti!
Začelo se je v letih 1991/92. Takrat je mami domov prinesla ležeči računalnik s sivim ekranom in mehkimi disketami, ki se jih nisem smela dotikati. Da bi potešili mojo radovednost, smo s skupnimi močmi eno prerezali in pogledali v notranjost. Tu pa se je moje raziskovanje strojne opreme (kar disketa verjetno ni, ampak jo tja vseeno štejem) tudi končalo.
Nato me je seznanila s prvo igrico – Tetrisom. Ker nisem vedela, v čem je bistvo, mi je pojasnila, da gre za zidanje hiše, kjer ne sme biti oken. V naslednjih letih sem to obliko gradbeništva izpopolnila do potankosti. Najbolj zanimivo je bilo priti do same igrice – v beležko mi je napisala pot do tja in tako sem počasi osvojila tudi C:, dir, tree, win in podobno, da sem še naprej lahko igrala Princa ter Historika 1 in 2. To pa je bilo od igric tudi vse, saj je nekoč ati prinesel domov okuženo disketo, kar je bilo dovolj, da je šefica prepovedala igrice. (Računalnik je bil namreč last sp-ja, za katerega je programirala.)
Potem so prišli Windowsi in naučiti se je bilo treba preklapljati med Dosom in njimi. Odkrila sem Word in se izživljala z WordArtom, pisala in oblikovala svoj časopis, ki je izhajal v dveh tiskanih izvodih in tako naprej. To se je dogajalo takrat, ko je Robi dobil svoj prvi računalnik. Uf, sem bila pred njim! (Kje sem pa danes?!)
Leto 1998. Mami, kaj če bi mi imeli internet? Čisto po naključju sem odkrila MS Comic Chat in od tu je vse skupaj precej podobno Robijevemu razvoju dogodkov. Edina razlika je ta, da sem najprej izklopila tiste neumne slike. Torej: MS Chat, IRC, forumi, blogi. Najboljše je bilo obdobje IRC, ko sem se naučila ogromno. Mami je ostala pri svojem programiranju in tako sem bila prepuščena lastni iznajdljivosti. Ustavila sem se šele tam, ko je bilo treba narediti kaj korenitega – npr. popraviti nekaj v registru, da sem lahko ponovno uporabljala Napster. Takrat so ti namreč preprečili dostop, če si iskal napačne stvari… (“Mami, tu piše, da moreš nardit to pa to, sam a bi rajš ti, da ne bo kej narobe, ko js ne vem, kaj je register?” = “Mami, dej ti, da ne bom js kej kriva.”)
In potem je prišel Robi, ki me je v tem času že krepko prehitel. Imel je rešitve za nove probleme in moje raziskovanje se je končalo. Ostala pa mi je zavest, da se da veliko naučiti s samim poskušanjem in da se računalnik ne bo pokvaril, če bom naredila nekaj, kar še nikoli prej nisem. Da je tudi to nekaj, sem ugotovila med počitniškimi deli v podjetjih, kjer so imele tajnice v beležki zapisano pot do dokumentov, ki so se lepega dne nekam prestavili. Reakcije si lahko samo predstavljate…
Mimogrede, še vedno uporabljam svoj prvi računalnik, za katerega sem poleti služila denar s prodajanjem kruha, nato pa vzela še kredit pri mami in še malo delala, da sem ga odplačala. Na srečo sem vmes imela še rojstni dan… (Po trinajstih letih je med štirimi uporabniki enega računalnika začelo prihajati do nesoglasij.) Skratka, Fuji se odlično obnaša, čeprav bo kmalu imel 3. rojstni dan. Še na mnoga leta!
Iz gledališča najverjetneje nisem še nikoli odšla tako presenečena kot v sredo po predstavi Fragile! v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča. Zgodba govori o štirih slovanskih imigrantih, norveškem vojnem dopisniku in socialni delavki, ki so prišli v London uresničit svoje sanje. Delno uspe le enemu, drugi pa se sprijaznijo s položajem, sklonjenih glav vrnejo v domovino, skrenejo s poti ali umrejo. Vendar pa sama zgodba oz. sporočilo nista tista, ki presenetita. Preseneti sama uprizoritev.
Gledalec ima občutek, da opazuje snemanje filma. Vse se namreč dogaja pred modrimi stenami – takšnimi, kot jih imajo v studiih, kjer snemajo npr. vremensko napoved. Igralci imajo tri naloge, ki jih spretno menjujejo. Igrajo, snemajo in ob strani v majhnih “škatlah” pripravljajo sceno. (To skozi celotno igro snema ena kamera.) Ob sedežih je nekaj televizij, nad odrom pa platno, kjer lahko gledalci vidijo končni izdelek – modra pisarna na odru je na platnu čisto prava – z vsemi rekviziti, ki jih gledalci sicer lahko vidijo kot maketo.
Na odru se hkrati odvija igra, kot jo gledalci v gledališču pričakujejo, in snemanje filma v studiu, ki ga neposredno prenašajo na platno. Tu so dodani tudi podnapisi, saj liki večinoma govorijo v slovenščini z različnimi naglasi ali pa kar v svojih jezikih (ruskem, srbskem, hrvaškem, bosanskem in norveškem). V ozadju je bila ves čas predvajana glasba nekdanjih jugoslovanskih glasbenikov, ki je na trenutke postala zelo glasna. Morda gre prav v tem iskati vzrok za sicer zelo posrečeno uporabo mikrofonov, ki pa je bila rahlo moteča med intimnimi prizori.
Predstavo je po besedilu Tene Štivičić režiral Matjaž Pograjc, igrali pa so Neda R. Bric, Sebastijan Cavazza, Janja Majzelj, Marko Mlačnik, Matej Recer, Katarina Stegnar in Marinka Štern. Če je še niste videli in imate možnost ogleda (na sporedu je že kar nekaj časa), toplo priporočam.
Ko sem leta 1996 dobil svoj prvi PC (prej sem strašil z legendarnim Commodore 64, še tastare oblike), sem bil za nekaj časa dober.
Z bratom sva dobila (ne bom nikoli pozabil) PC 486 DX2 66, 640 MB disk, mali disketnik, 14” barvni monitor in Epson LX-100 iglični tiskalnik. CD romov še ni bilo, prav tako ni bilo modema… Šele čez čas, kakšne pol leta kasneje, sem ‘prišparal’ dovolj denarja za svoj prvi modem. Kupil sem US Robotics 33.600 (drugače so se prodajali 14.400), nekakšno nemško izvedenko, za katero nisem nikoli našel pravih gonilnikov. In od takrat naprej sem bil mrzel…
Začel sem z legendarnim Microsoft Comic Chatom. To ni bilo nič druga kot IRC, le da si namesto dolgočasnih vzdevkov gledal like in oblačke, vse skupaj pa je bilo povezano v strip. Spomnim se, da je nekoliko pozneje izšla različica, kjer se je dalo premikati okončine. High-tech, kaj naj druga rečem…
Še nekoliko kasneje so ljudje začeli na veliko uporabljati mIRC in če si bil na istih kanalih s comic chatom, je bil tvoj vzdevek opremljen z nizom brezveznih znakov (ki niso nič pomenili), kar je šlo ostalim na živce, zato smo sčasoma vsi prešli na druge kliente. Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi namesto mIRCa, ki so ga imeli vsi, uporabljal pIRCh.
In tako so minevala leta, zamenjal sem res ogromno število računalnikov (imel sem navado, da sem delal cele počitnice, da sem si jeseni lahko privoščil nov računalnik). Podobno se je dogajalo z operacijskimi sistemi. Začel sem z Windowsi 3.11, prehodil vso pot preko Win95, Win98, Win98SE, WinME, Win2000 do Windows XP, dokler se mi tudi ti niso zamerili in sem pred kratkim presedlal na Ubuntu.
Še danes se spomnim vsakega kosa, ki sem si ga tako težko kupil. Prvega CD roma (kupil sem ga v celjski trgovini VideoTop 13 – bog ve, če se jo še kdo spomni), prvega CD rekorderja (v kompaniji s prijateljema, za enega je bil predrag – to so bili časi), prvega DVD rekorderja (to sem pa kupil kar sam), prvega posnetega CDja (prazni so bili tako dragi, da sem si jih lahko kupil samo 10 na mesec), zvočne kartice, zunanjega modema, švercanja robe iz Avstrije, prvega prenosnika, pa drugega prenosnika (oba sta bila rabljena)… Pri večini stvari mi je pomagal dober prijatelj, s katerim sem sestavil svoj prvi računalnik, in ki me je naučil, da stvari niso tako lomljive, kot izgledajo.
In danes? Premorem IBM T42 (službeno mašino, svoje sploh nimam), ircam že leta ne več (le kdaj sem nazadnje?), tudi na forumih me ni, le bloge še berem… Pa še to čedalje bolj površno… Le maločesa (kar se računalnikov tiče) se tako veselim, kot sem se včasih ene navadne diskete…
Zato pa tožim o starih časih…
To delo je licencirano s
Creative Commons Priznanje avtorstva -Nekomercialno- Brez predelav 2.5 Slovenija licenco
